Poročilo o razvoju 2024
Poročilo o razvoju 2024
V Sloveniji sta močnemu pokovidnemu odboju gospodarstva, ki je bilo ob okrevanju v trgovinskih partnericah izdatno podprto tudi z ukrepi fiskalne politike, v razmerah energetske krize v letih 2022 in 2023 sledila umiritev gospodarske rasti ter vzpon inflacije. Vpliv rastočih stroškovnih pritiskov na konkurenčnost in zmanjšane kupne moči prebivalstva so blažili ukrepi podpore podjetjem in prebivalstvu. Gospodarska rast je po relativno slabšem letu 2022 lani znova presegla povprečje EU – BDP na prebivalca po kupni moči je leta 2023 dosegel 91 % povprečja EU. Se je pa zmanjševanje zaostanka za povprečno gospodarsko razvitostjo EU upočasnilo: če je v obdobju 2016–2019 ta upadel za kar 6 odstotnih točk, se je v obdobju 2020–2023 zmanjšal le za 2 odstotni točki. Javnofinančni saldo se je zaradi epidemije v letu 2020 prevesil v visok primanjkljaj, ki se je v naslednjih letih z umikanjem začasnih kovidnih ukrepov podpore podjetjem in prebivalstvu postopoma zniževal, v letu 2023 (–2,5 % BDP) pa so nanj še vedno precej vplivali ukrepi za blaženje energetske krize in odpravo posledic poplav. Glede na nova fiskalna pravila bo vzdržno zniževanje primanjkljaja zahtevalo s prednostnimi nalogami podprto načrtovanje. Razvoj človeških virov za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev ter zeleno in pametno preobrazbo je prepočasen, ob velikem pomanjkanju delovne sile pa je dostop do kakovostnih zaposlitev za nekatere prebivalce še vedno izziv. Kakovost življenja se postopoma izboljšuje; v letih 2022 in 2023 sta se rahlo povečali stopnji tveganja revščine in neenakosti, pred vedno večjimi izzivi pa sta dostopnost zdravstvenega varstva in sistema dolgotrajne oskrbe. Pregled preteklih gibanj in razvojnih izzivov na osnovi našega letošnjega Poročila o razvoju, podobno kot že predhodna leta, kaže, da so med ključnimi področji razvojne politike, ki jih je treba prednostno umestiti tudi v javnofinančni okvir, pospešitev rasti produktivnosti in prehoda v nizkoogljično krožno gospodarstvo, spremembe v sistemih socialne zaščite (zdravstvo in pokojninski sistem) ter izboljšanje strateškega upravljanja javnih institucij. Glede na omejenost javnofinančnih virov bo doseganje ciljev na številnih področjih treba kombinirati tudi z vključevanjem zasebnih virov.
Prednostna področja ukrepanja, ki so ključna za dolgoročno vzdržen razvoj Slovenije in večjo kakovost življenja, se nanašajo na naslednje izzive:
Trendna rast produktivnosti ostaja šibka; nekateri njeni dejavniki se že nekaj let postopno izboljšujejo, a bo treba za znatnejši dvig produktivnosti pospešiti vlaganja v pametno in zeleno preobrazbo, procese poslovne preobrazbe podjetij pa razširiti ter poglobiti.
Izobraženost prebivalstva se že vrsto let povečuje, a je razvoj človeških virov za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev in zeleno ter pametno preobrazbo gospodarstva še prepočasen; v zadnjih letih so se poslabšali nekateri kazalniki kakovosti osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja.
Zdravstveno stanje prebivalstva je v zadnjih dveh letih skoraj doseglo raven pred epidemijo, dostopnost javnega zdravstvenega varstva in sistema dolgotrajne oskrbe pa sta pred vedno večjimi izzivi.
Ob velikem pomanjkanju delovne sile zaradi demografskih sprememb in najvišji stopnji delovne aktivnosti doslej je dostop do kakovostnih zaposlitev za nekatere prebivalce še vedno izziv.
Stopnja tveganja socialne izključenosti in dohodkovna neenakost sta med najnižjimi v EU, a sta se v zadnjih dveh letih nekoliko povečali. Kljub temu je stopnja tveganja revščine za nekatere družbene skupine že vrsto let slabša kot v povprečju EU.
Prehod v nizkoogljično gospodarstvo ob odsotnosti napredka v prometu in rabi obnovljivih virov energije poteka prepočasi, raba predelanih snovi kot merilo krožnosti gospodarstva ostaja razmeroma nizka.
Delovanje države se je v zadnjih letih na posameznih področjih izboljšalo, večina ključnih izzivov iz preteklih let pa ostaja; med njimi premalo učinkovito upravljanje javnega sektorja, precejšnje breme državne regulacije, nezaupanje v pravno državo in sodstvo, visoka zaznava korupcije, premajhna predvidljivost poslovnega okolja in zakonodaje; na področju varnosti in globalne odgovornosti se ohranjajo dobri rezultati.
Sporočilo za javnost ↗
Pregled razvoja Slovenije po kazalnikih:
- Visoko produktivno gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost za vse
- Učenje za in skozi vse življenje
- Vključujoča, zdrava, varna in odgovorna družba
- Ohranjeno zdravo naravno okolje
- Visoka stopnja sodelovanja, usposobljenosti in učinkovitosti upravljanja
1. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči
Slovenija je v letu 2023 dosegla 91 % razvitosti EU, merjeno z bruto domačim proizvodom na prebivalca po kupni moči (34.400 SKM), kar je za 1 o. t. več kot leta 2022 in enako dosedanjemu vrhu iz leta 2008. Iz dekompozicije bruto domačega proizvoda na prebivalca na produktivnost in stopnjo zaposlenosti je razvidno, da je zaostanek v gospodarski razvitosti za povprečjem EU v celoti posledica relativno nižje ravni produktivnosti, ki je v letu 2023 dosegla 85 % povprečja EU, kar je sicer največ doslej. Stopnja zaposlenosti pa je vsa leta nad povprečjem EU; v letih od 2019 do 2021 ga je presegala za 7 %, v letih 2022 in 2023 pa za 8 %.
Glede na povprečno raven razvitosti EU je bil položaj Slovenije leta 2023 le za 2 o. t. višji kot leta 2005, večina novih članic EU pa je v tem obdobju precej napredovala. V primerjavi z letom 2005 je 14 članic izboljšalo svoj položaj glede na povprečje EU, najbolj Irska (61 o. t.), med njimi pa razen Cipra prav vse nove članice. Trinajst članic se je v tem obdobju od povprečja EU oddaljilo, najbolj Grčija (28 o. t.), Luksemburg (16 o.t.) in Italija (15 o. t.). Od leta 2015 do leta 2019 se je Slovenija bolj pospešeno približevala povprečju EU (za 6 o. t.), od izbruha epidemije (2020) do leta 2023 pa je napredovala le za 2 o. t. V obdobju 2015–2023 so sicer najbolj napredovale Irska (31 o. t.), Romunija (21 o. t.), Bolgarija (16 o.t.) in Hrvaška (15 o. t.), najbolj pa so nazadovale Luksemburg (42 o. t.), Švedska (11 o. t.), Nemčija (9 o.t.) in Avstrija (8 o. t.). Povprečje EU sta v letu 2023 najbolj presegala Luksemburg (za 140 %) in Irska (za 112 %). Razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči v državah EU, ki je leta 2000 predstavljal razmerje 1 : 9,3 (Romunija / Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2023 znašal 1 : 3,7 (Bolgarija / Luksemburg).
2. Realna rast bruto domačega proizvoda
Močnemu pokovidnemu okrevanju gospodarstva je v razmerah energetske krize v letih 2022 in 2023 sledila umiritev gospodarske rasti. Gospodarska rast se je po upadu med gospodarsko-finančno krizo v obdobju 2014−2017 večinoma stopnjevala, v letih 2018−2019 pa se je predvsem zaradi umirjanja tujega povpraševanja in negotovosti glede mednarodnih trgovinskih in geopolitičnih odnosov začela upočasnjevati. Leta 2020 so zaradi epidemije in z njo povezanih omejitev upadle vse komponente BDP, z izjemo državne potrošnje. Leta 2021 je gospodarska aktivnost z močnim odbojem presegla raven pred epidemijo, k čemur je največ prispevala zasebna potrošnja, podprta z vladnimi ukrepi in znatnim znižanjem stopnje tekočega varčevanja. Leta 2022 je rast v prvi polovici leta še izhajala predvsem iz okrevanja po epidemiji, umiritev aktivnosti v mednarodnem okolju zaradi vojne v Ukrajini in energetske krize pa je skupaj z inflacijskimi vplivi na kupno moč vplivala na občutno umiritev aktivnosti do konca leta. Rast zasebne potrošnje je ob visoki zaposlenosti ostala razmeroma visoka. Na rast investicij in gradbene aktivnosti pa so pozitivno vplivale državne investicije, spodbujene tudi s sredstvi EU. Leta 2023 se je gospodarska rast nadalje umirila, zlasti v izvoznem delu gospodarstva, kar je bila posledica gospodarskega ohlajanja najpomembnejših trgovinskih partneric ter poslabšanja stroškovne in cenovne konkurenčnosti (gl. poglavje 1.2.1). Nižja je bila tudi rast zasebne potrošnje, predvsem zaradi vpliva inflacije na kupno moč gospodinjstev. Visoka pa je ostala rast investicij in gradbene aktivnosti.
Po letih relativno višje rasti se je leta 2020 realni BDP znižal manj kot v povprečju EU, rast v obdobju 2021−2023 pa je bila v povprečju višja. V zadnjih treh letih je bila rast nižja le v letu 2022, predvsem zaradi nadpovprečnega znižanja proizvodnje predelovalnih dejavnosti v razmerah energetske krize. Višja rast leta 2023 (Slovenija: 1,6 %, EU: 0,4 %) pa je bila posledica hitrejše rasti skoraj vseh komponent domače potrošnje. Rast gospodarske aktivnosti v Sloveniji je bila pred epidemičnim letom 2020 večinoma nižja, po tem letu pa večinoma višja kot v povprečju (netehtanem) preostalih novih članic EU.
3. Dolg sektorja država
Dolg sektorja država se je ob visoki rasti nominalnega bruto domačega proizvoda leta 2023 znižal na 69,2 % BDP. Leta 2020 se je zaradi sprejetih spodbujevalnih ukrepov za omilitev posledic covida-19 in gospodarskega upada v razmerju do BDP povečal za 14,2 o. t., na 79,6 % BDP. Ob močnem gospodarskem okrevanju in znižanju gotovinskih rezerv državnega proračuna v letu 2021 se je znižal za 5,2 o. t., v naslednjem letu pa je bilo znižanje nekoliko manjše (za 1,9 o. t.). V letu 2023 se je dolg sektorja država glede na BDP nadalje znižal za 3,3 o. t., na 69,2 %. Delež dolga se je znižal pod vplivom učinka nominalne rasti BDP, pa tudi manjšega primarnega primanjkljaja. Zaradi zviševanja donosnosti na državne obveznice so se izdatki za obresti v letu 2023 malenkost zvišali (na 1,2 % BDP), še vedno pa so bili bistveno nižji glede na najvišje ravni iz let 2014−2015 (3,2 % BDP) in tudi glede na leto 2019 (1,7 % BDP). V obdobju 2019−2023, ko so bile države izpostavljene številnim gospodarskim šokom, je bilo povečanje dolga sektorja država v Sloveniji med manjšimi (3,8 o. t.) v EU in manjše kot v povprečju držav evrskega območja (6,3 o. t.) in EU (5,4 o. t.), nekaj držav pa je dolg tudi zmanjšalo.
4. Javnofinančno ravnotežje
Primanjkljaj sektorja država se je leta 2023 nadalje znižal in znašal 2,5 % BDP. Izboljševanje javnofinančnega položaja v obdobju 2015−2019 so prekinile izjemne okoliščine epidemije covida-19, zaradi česar se je ta v letu 2020 močno poslabšal (primanjkljaj v višini 7,6 % BDP). Ob pokovidnem okrevanju in nižjih izdatkih za blažitev posledic epidemije se je primanjkljaj do leta 2022 znižal na 3 % BDP in v letu 2023 še nadalje na 2,5 % BDP. Rast prihodkov se je lani povečala na 10,6 % (s 7,4 % v letu 2022), k čemur so prispevale vse glavne skupine prihodkov: davki, socialni prispevki, prihodki od lastnine države ter EU viri. Rast izdatkov je bila v letu 2023 (9,5 %) nekoliko nižja od rasti prihodkov, v primerjavi s predhodnim letom (4 %) pa se je precej okrepila. To je izhajalo zlasti iz povečanja izdatkov za subvencije podjetjem (energetska draginja, poplave) in dviga plač v javnem sektorju, po znižanju teh dveh kategorij izdatkov v predhodnem letu zaradi umika ukrepov za blažitev posledic epidemije. Rast investicij sektorja država je bila tudi lani visoka, 9,3-odstotna (zaključevanje finančne perspektive 2014−2020 vključno z REACT-EU, sredstva iz Mehanizma za okrevanje in odpornost, sanacija škode po poplavah), vendar nižja kot v letih 2021–2022, ko je bila v pokovidnem okrevanju okoli 26-odstotna. Nižja kot predhodno leto je bila tudi rast izdatkov za socialna nadomestila in transferje.
Po oceni iz Jesenske napovedi EK se je primanjkljaj v evrskem območju s 3,6 % BDP leta 2022 znižal na 3,2 % leta 2023. Te napovedi kažejo, da je primanjkljaj v številnih državah ostal nad referenčno mejo 3 % BDP, zaradi znatno upočasnjene gospodarske rasti in ob ukrepih za podporo gospodarstvu in prebivalstvu zaradi visokih cen energentov in hrane. Učinek teh ukrepov, ki obsegajo znižanja davkov, transferje posameznikom, subvencije na energente in proizvodnjo, cenovne kapice na trgih energije ter davek na nepričakovane prihodke, na javnofinančni primanjkljaj je po oceni EK (2023a) v EU-27 znašal 1,2 % BDP (1,4 % BDP v letu 2022), enako v Sloveniji (1,2 % BDP v letu 2023 in 1,1 % v letu 2022). Fiskalna politika je bila po oceni EK v državah evrskega območja lani z vidika naravnanosti precej heterogena, v povprečju pa restriktivna (kot tudi v Sloveniji).
5. Tekoči račun plačilne bilance in neto finančna pozicija Slovenije do tujine
Po enoletnem primanjkljaju je bil v letu 2023 saldo tekočega računa plačilne bilance znova v visokem presežku (2,8 mrd EUR ali 4,5 % BDP). Leta 2020 se je z epidemijo, ki je močno omejila domače trošenje, presežek tekočega računa povečal na najvišjo raven doslej (7,2 % BDP). Zaradi hitrejšega okrevanja domačega povpraševanja v primerjavi s tujim in poslabšanih pogojev menjave ob izrazitih nihanjih cen surovin na svetovnem trgu se je presežek tekočih transakcij v letu 2021 precej znižal in se leta 2022 prevesil v primanjkljaj. K vnovičnemu presežku v letu 2023 je največ prispeval saldo blagovne menjave, saj se je realni uvoz blaga zmanjšal še bolj kot izvoz. Na velik upad uvoza sta vplivala zlasti znižanje zalog in manjša potrošnja gospodinjstev. Poleg količinskih gibanj, ki so k letni spremembi blagovnega salda (2,6 mrd EUR) prispevala 1,5 mrd EUR, so na saldo vplivali tudi izboljšani pogoji menjave, in sicer v višini 1,1 mrd EUR. Rast storitvenega presežka se je nadaljevala, najbolj v menjavi transporta in gradbenih storitev.
Mednarodna investicijska pozicija Slovenije se je leta 2023 še izboljšala in bila prvič po letu 2002 pozitivna. V primerjavi z letom 2022 so se skupne terjatve glede na BDP povečale, skupne obveznosti pa so ostale približno nespremenjene. Neto odlivi BS in zasebnega sektorja so bili višji od neto prilivov finančnih sredstev države. BS je povečala obveznosti do tujine, še bolj pa terjatve iz gotovine in vlog v okviru plačilnega prometa TARGET, kar je bilo večinoma povezano s plasiranjem denarja domačih poslovnih bank v tujino in z izdajami vrednostnih papirjev v Sloveniji. Državni sektor je leta 2023 povečal neto obveznosti do tujine. Država je povečala dolg do tujih portfeljskih vlagateljev in tujih posojilodajalcev. Zaradi višjih kratkoročnih obrestnih mer na mednarodnih denarnih trgih so se povečale terjatve v delu finančnih derivativov. Zasebni sektor je povečal neto terjatve do tujine. Nefinančne družbe, domače poslovne banke in investicijski skladi so okrepili finančne naložbe v tuje lastniške in dolžniške vrednostne papirje. Gospodinjstva so ob naraščajočih obrestnih merah in s tem višjih donosih povečala depozite na računih v tujini, drugi finančni posredniki pa so povečali dolg do tujih posojilodajalcev. Priliv tujih neposrednih naložb v Slovenijo se je v zadnjih letih povečal zaradi prodaje deležev v domačih podjetjih in dokapitalizacije ter je presegal vrednost slovenskih neposrednih naložb v tujino.
6. Finančna stabilnost
Finančni sistem je tudi v zadnjem obdobju ob umirjanju gospodarske aktivnosti ostal stabilen. Delež nedonosnih terjatev se je v zadnjih letih precej zmanjšal, po podatkih EBA je bil v tretjem četrtletju 2023 celo nekoliko pod povprečjem evrskega območja. Podatki Banke Slovenije kažejo, da avgustovske ujme niso vplivale na povečanje deleža nedonosnih terjatev. Razmeroma visok ostaja le delež v dejavnostih, ki so bile najbolj prizadete med epidemijo (npr. gostinstvo), a se je tudi tu že precej znižal. ECB je med letom 2023 nadaljevala normalizacijo denarne politike, konec leta pa ob umirjanju inflacijskih pritiskov prenehala dvigovati osrednje obrestne mere. Te so se v letu 2023 povišale za 200 b. t. in dosegle ravni, primerljive z letom 2008. Zaradi tega so se pogoji zadolževanja za podjetja, gospodinjstva in države v Sloveniji in EU poslabšali. Donosnost do dospetja državnih obveznic in obrestne mere za posojila podjetjem so se konec leta 2023 sicer nekoliko znižale, a so bile višje od povprečja EU oz. evrskega območja.
Banke so v letu 2023 ohranile visoko kapitalsko ustreznost in likvidnost. Kapitalska ustreznost bančnega sistema se je ob znižanju tveganju prilagojene aktive (odprodaja leasing družbe, manjše izpostavljenosti do države ter umirjanje kreditne aktivnosti) in povečanju kapitala zaradi zadržanih dobičkov še izboljšala in bila glede na minimalne kapitalske zahteve razmeroma visoka. Povišala se je tudi likvidnost, ki je med najvišjimi v evrskem območju in kaže na dobro sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v kratkoročnem stresnem obdobju (BS, 2023a). Čeprav so se prilivi vlog domačih nebančnih sektorjev v banke leta 2023 občutno znižali (za več kot 60 %, na 1 mrd EUR, po visokih prilivih v obdobju 2020–2022), to ni zahtevalo drugih virov financiranja, saj se je kreditna aktivnost bank še izraziteje upočasnila. Delež tujih virov financiranja se je sicer nekoliko okrepil, a je bil še vedno na razmeroma nizki ravni. V drugi polovici leta 2023 se je ob dvigu depozitnih mer nekoliko izboljšala tudi ročnostna struktura depozitov nebančnih sektorjev. Še vedno prevladujejo vloge čez noč (80 %), se je pa njihov delež v primerjavi z letom 2022 znižal za približno 5 o. t.
7. Razvitost finančnega sistema
Zaostanek Slovenije za EU v razvitosti finančnega sistema ostaja velik. Bilančna vsota bančnega sistema se je leta 2023 kljub krčenju kreditne aktivnosti povečala za 5,1 %, vrednost kazalnika bilančne vsote glede na BDP pa se je ob višji nominalni rasti BDP še nekoliko znižala in znašala približno 30 % povprečja EU. Rast bilančne vsote je na naložbeni strani izhajala predvsem iz povečanja sredstev pri centralni banki, krepil pa se je tudi obseg dolžniških vrednostnih papirjev tujih denarnih institucij. Na strani virov financiranja pa so se krepile predvsem vezane vloge domačih nebančnih sektorjev in izdani dolžniški vrednostni papirji. Banke so ob dobrih poslovnih rezultatih oblikovale dodaten kapital in rezerve. Zniževanje razmerja med krediti in depoziti, ki se je leta 2022 prekinilo, se je v letu 2023 nadaljevalo in doseglo raven 0,67, kar je za več kot polovico nižje kot leta 2008, ko je bilo najvišje. Zaostanek v razvitosti kapitalskega trga za povprečjem EU, merjen z obsegom tržne kapitalizacije delnic glede na BDP, se je leta 2023 nekoliko zmanjšal, a je še vedno dosegal le približno petino povprečja EU. Tržna kapitalizacija delnic, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, se je leta 2023 ob rasti na kapitalskih trgih povišala za skoraj petino. Velik del slovenskega kapitalskega trga predstavljajo predvsem državne obveznice, financiranje podjetij z izdajo delnic in tudi obveznic pa je v primerjavi z drugimi viri financiranja še vedno zanemarljivo, nizek pa je tudi obseg trgovanja z izdanimi vrednostnimi papirji, kar ne privlači novih vlagateljev.
Razvojni zaostanek za povprečjem EU na področju zavarovalništva se je leta 2022 še zmanjšal in ostal manjši kot v drugih segmentih finančnega sistema. Obseg zavarovalnih premij glede na BDP je presegel 70 % povprečja EU. Premije so se v Sloveniji povečale za 7 %, v EU pa je njihov obseg stagniral. Rast premij neživljenjskih zavarovanj je z 8,5 % (EU 5 %) izenačila najvišjo rast v zadnjih desetih letih, obseg premij življenjskih zavarovanj pa se je po dveh letih zniževanja zvišal za 3,5 %, v EU pa znižal za skoraj 5 %. Tako se je razkorak na segmentu življenjskih zavarovanj zmanjšal, a Slovenija tu še vedno dosega le manj kot dve petini povprečja EU. Obrestne mere za depozite so se v preteklem letu sicer nekoliko povišale, a ostajajo nižje od povprečja v evrskem območju. Velik obseg vlog gospodinjstev v bankah, ki še naprej narašča, ohranjanje nizkih pasivnih obrestnih mer in ponudbe državnih vrednostnih papirjev neprofesionalnim vlagateljem bi lahko pospešile premik varčevalnih navad gospodinjstev v dobro varčevanja za starost, kar bi v prihodnje lahko povečalo delež življenjskih zavarovanj in naložb na kapitalskih trgih.
8. Regionalne razlike v BDP na prebivalca
Vrzel v BDP na prebivalca med osrednjeslovensko in preostalimi regijami se je v letu 2022 ob upočasnitvi gospodarske rasti v večini regij zmanjšala. Realnemu padcu BDP v vseh regijah v prvem letu epidemije in pospešku rasti leta 2021 je v letu 2022 sledila večinoma skromna gospodarska rast. Obalno-kraška regija, ki ima v strukturi svojega gospodarstva velik delež gostinske in turistične dejavnosti in jo je epidemija covida-19 najbolj prizadela, je imela v letu 2022 najvišjo gospodarsko rast (9,7 % realno) med regijami. To je zmanjšalo njen zaostanek v BDP na prebivalca in jo ponovno približalo slovenskemu povprečju, ne pa še predkoronski ravni. Visoko gospodarsko rast je imela še gorenjska regija, poleg obalno-kraške edina z višjo rastjo BDP v primerjavi s predhodnim letom. Realni BDP je upadel v jugovzhodni Sloveniji, najbolj v posavski regiji (-6 %), kar je povečalo zaostanek za slovenskim povprečjem. V osrednjeslovenski regiji, ki je po gospodarski rasti izstopala leto prej, se je BDP realno povečal le za 1,7 % (Slovenija za 2,5 %), kar je tudi glavni razlog za zmanjšanje razlik med osrednjeslovensko in preostalimi regijami.
Na zmanjšanje regionalnih razlik v letu 2022 kaže tudi sorazmerna razpršenost regionalnega BDP na prebivalca. Ta je znašala 24,1 % in bila za 0,7 o. t. nižja kot leto prej, vendar še ni dosegla vrednosti pred epidemijo. Razlika med statističnima regijama s skrajnima vrednostma se je zaradi nižje rasti BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji in višje v zasavski regiji nekoliko zmanjšala (1 : 2,7). Razlike so se zmanjšale tudi znotraj kohezijske regije zahodna Slovenija.
Statistične regije, z izjemo osrednjeslovenske, v BDP na prebivalca zaostajajo za evropskim povprečjem in tudi nekaterimi sosednjimi regijami v drugih državah. Leta 2022 je med slovenskimi statističnimi regijami evropsko povprečje presegla le osrednjeslovenska regija (za 31 indeksnih točk), ponovno pa je vrzel do evropskega povprečja najbolj povečala posavska regija. Kohezijska regija zahodna Slovenija je za 9 indeksnih točk presegla evropsko povprečje, kohezijska regija vzhodna Slovenija pa je bila s 73 indeksnimi točkami evropskega povprečja še naprej med manj razvitimi. Zaostanek za evropskim povprečjem je najbolj zmanjšala obalno-kraška regija (za 6 indeksnih točk). Glede na precejšnje zaostajanje večine regij se zdi razvojno dohitevanje evropskega povprečja izjemno zahteven dolgoročni cilj regij, zato za primerjavo navajamo tudi razkorak posameznih statističnih regij do sosednjih regij v drugih državah. Leta 2021 je osrednjeslovenska regija po BDP na prebivalca presegala regijo Celovec - Beljak za tri indeksne točke, goriška je zaostajala za italijansko Gorico za devet indeksnih točk, pomurska je bila na ravni madžarske Železne županije (Vas), za 7 indeksnih točk pa je presegala madžarsko regijo Zalo.
9. Produktivnost
Zmanjševanje razkoraka v ravni produktivnosti do povprečja držav EU se je med epidemijo in energetsko krizo postopno nadaljevalo. Slovenija je leta 2023 dosegla 85 % povprečja EU v ravni produktivnosti (v standardih kupne moči), kar je 2 o. t. več kot leta 2019. To je bilo ob izrazitem poslabšanju v času gospodarsko-finančne krize in ponovnem postopnem dohitevanju po njej za odstotno točko več od dosedanjega vrha iz leta 2008 in še vedno daleč od zastavljenega cilja SRS do leta 2030 (95 % povprečja EU).
Med energetsko krizo se je realna produktivnost znižala zlasti v izvozno usmerjenih dejavnostih. S ciklično upočasnitvijo rasti aktivnosti – ob hkratni rasti zaposlenosti – se je produktivnost celotnega gospodarstva, merjena z realnim BDP na zaposlenega, leta 2023 ohranila na podobni ravni kot pred energetsko krizo (znižanje za 0,4 % v letu 2022 in povišanje za 0,4 % v letu 2023). Pod vplivom šibkejšega tujega povpraševanja in neugodnih razmer na energetskih trgih so k rasti produktivnosti v obdobju 2021–2023 negativno prispevale (energetsko intenzivna) industrija ter dejavnosti transporta in trgovine. To so dejavnosti, ki so bile v preteklem desetletju pomemben vzvod rasti produktivnosti in realne konvergence do razvitejših držav EU. Nasprotno pa se je ob nadaljevanju visoke aktivnosti v letu 2023 po trenutno razpoložljivih podatkih močno povečala ustvarjena dodana vrednost na zaposlenega v gradbeništvu. Produktivnost na znanju temelječih storitev – IKT ter strokovnih, znanstvenih, tehničnih in drugih poslovnih dejavnostih – se je po visoki rasti v letu 2022 lani znižala, a je bil vzrok za to obsežno zaposlovanje, medtem ko se je dodana vrednost v letu 2023 celo nekoliko zvišala.
10. Stroški dela na enoto proizvoda
Stroški dela na enoto proizvoda, ki prikazujejo razmerje med nominalnimi plačami in produktivnostjo, so se leta 2023 močno povišali. Njihova rast se trendno nakazuje že od leta 2019 ob sicer močnih letnih nihajih, ki so v zadnjem obdobju zaznamovala makroekonomske agregate. Leta 2022 je rast stroškovnih pritiskov ublažilo predvsem prelivanje v cene (merjeno z deflatorjem dodane vrednosti), kar pa lani ni več zadostovalo za ublažitev okrepljene rasti nominalnih plač oz. natančneje sredstev za zaposlene na zaposlenega (+11,8 %). Ta je za več kot 2 o. t. presegla rast nominalne produktivnosti (9,3 %; 0,4 % realno). S tem so realni stroški dela na enoto proizvoda presegli tudi ravni iz obdobja finančno-gospodarske krize, ko se je stroškovna in posledično cenovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva močno poslabšala, izrazito pa so se v tistem obdobju znižali tudi dobički.
Rast stroškov dela na enoto proizvoda je bila leta 2023 visoka zlasti v tržnih storitvah in predelovalnih dejavnostih, kjer povečanja močno odstopajo tudi od povprečja EU. V predelovalnih dejavnostih je rast nominalnih plač (+12,3 %) za več kot 2 o. t. presegala rast nominalne produktivnosti, merjene z dodano vrednostjo na zaposlenega (10,0 %). To je privedlo tudi do nadaljnjega razkoraka do trgovinskih partneric in povprečja EU, kjer je bila rast plač (6,6 %) bližje rasti nominalne produktivnosti (5,9 %). Podobno se je v letu 2023 še povečal razkorak v stroških dela na enoto proizvoda do povprečja EU tudi v storitvenih dejavnostih, izraziteje pri tradicionalnih tržnih storitvah (trgovina, promet, gostinstvo), kjer so se stroški dela na enoto proizvoda v Sloveniji povišali za 7,1 %. Ob obsežnem zaposlovanju so povečanje stroškov dela na enoto proizvoda beležile tudi na znanju temelječe storitve (4,7 %), kamor uvrščamo informacijsko-komunikacijske, strokovne, znanstvene in tehnične in druge poslovne dejavnosti. V gradbeništvu je stroškovne pritiske v letu 2023 blažila visoka rast produktivnosti, tj. dodane vrednosti na zaposlenega, zato so se kljub nadpovprečni rasti plač stroški dela na enoto proizvoda v letu 2023 znižali.
11. Izvozni tržni delež
Slovenski izvozni tržni delež na svetovnem trgu blaga se je po dveh letih krčenja v prvih treh četrtletjih 2023 povečal za 6 %. V letih 2021 in 2022 se je zmanjšal za 2,4 % oz. 4,8 %. Zmanjšanje v letu 2021 je bilo močno povezano s proizvodno specializacijo slovenskega izvoza, saj je bilo tuje povpraševanje po nekaterih za Slovenijo pomembnejših skupinah izdelkov (npr. vozil) skromno, precej pa se je povečala vrednost zunanjetrgovinske menjave surovin (podkrepljene z rastjo cen), ki imajo v slovenskem izvozu relativno majhen delež. K zmanjšanju tržnega deleža v letu 2022 pa je v večji meri prispevalo poslabšanje konkurenčnosti, saj se je globalni rasti cen surovin pridružila še visoka rast stroškov dela in cen v domačem okolju. Negativen vpliv poslabšanja konkurenčnosti potrjujejo tudi količinski podatki, ki nakazujejo počasnejšo rast (2022) oz. globlji padec (2023 q1-q3) realnega izvoza Slovenije v primerjavi s količinskimi gibanji svetovnega povpraševanja. Kljub izrazitemu poslabšanju stroškovne in cenovne konkurenčnosti (gl. poglavje 1.2.1), ki je bilo dokaj primerljivo tistemu med gospodarsko-finančno krizo, pa je bilo po trenutnih podatkih zmanjšanje izvozne uspešnosti v letih 2022–2023 manjše kot v obdobju 2008–2012, merjeno z vrednostnim in tudi količinskim tržnim deležem.
Tržni delež na trgu EU se je v prvih treh četrtletjih leta 2023 v povprečju povečal za 3 %, gibanja večjih skupin proizvodov pa so se močno razlikovala. Podrobnejši podatki za izvozno-uvozne tokove držav EU, kamor je usmerjenega približno tri četrtine slovenskega izvoza blaga, kažejo, da so k rasti tržnega deleža v letu 2023 največ prispevali razni industrijski stroji in naprave, katerih tržni deleži so se povečali tudi med zdravstveno in energetsko krizo. Po dveh letih krčenja se je v povprečju v prvih treh četrtletjih 2023 povečal tudi tržni delež farmacevtskih izdelkov, kjer pa je na trg EU usmerjena le dobra polovica izvoza. Med energetsko intenzivnimi izdelki se je slovenski tržni delež na trgu EU po močnem upadu v predhodnem letu povečal pri kemičnih in nekovinskih mineralnih izdelkih. Tržni deleži preostalih energetsko intenzivnih izdelkov – papirnih in kovin – pa so se v letu 2023 zmanjšali. Izmed večjih skupin izdelkov se je tržni delež na trgu EU v letu 2023 nadalje zmanjšal pri električnih strojih in napravah ter pri cestnih vozilih. Slednji je bil že za približno tretjino nižji kot pred izbruhom epidemije covida-19.
12. Neposredne tuje investicije
Tokovi neposrednih tujih investicij (NTI) so se po okrepitvi v pokovidnem obdobju (2021–2022) v letu 2023 umirili ob poslabšanih pogojih financiranja mednarodnih investicijskih projektov (zaradi povečane inflacije in obrestnih mer). Vrednost vhodnih NTI se je v zadnjih devetih letih (2015–2023) sicer več kot podvojila, predvsem v obliki priliva lastniškega kapitala, deloma pa tudi zaradi dolžniških instrumentov. Višje vhodne NTI so bile predvsem posledica pospešitve privatizacije, splošno večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih, pa tudi več širitev že obstoječih podjetij s tujim kapitalom in novih (greenfield) investicij. V Slovenijo so največ investirale države EU, naše najpomembnejše trgovinske partnerice (Avstrija, Nemčija, Italija, Hrvaška in Švica) so imele približno tri petine celotne vrednosti neposrednih naložb. Povprečna implicitna stopnja donosa neposrednih tujih naložb je znašala 7,8 % in je bila najvišja med komponentami mednarodnih naložb, kar odraža dolgoročni interes tujih neposrednih vlagateljev. Izhodne NTI so se od leta 2014 povečevale, a razmeroma skromno. V letu 2023 je bilo njihovo stanje za 48,2 % višje kot leta 2010. Slovenski neposredni investitorji imajo večino neposrednih naložb v državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Padajoči delež blagovnega izvoza na to območje v preteklih osmih letih nakazuje, da Slovenija del prejšnjega izvoza nadomešča tudi z lokalno proizvodnjo na teh trgih. Povprečna implicitna stopnja donosa slovenskih neposrednih naložb v tujino je znašala 3,3 %.
Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Delež vhodnih NTI v primerjavi z BDP se je do leta 2023 povečal na 34,0 % BDP, a je ostal nižji kot v novih članicah EU kljub najhitrejši rasti med temi državami v obdobju 2009–2022. Glede deleža izhodnih NTI v primerjavi z BDP je Slovenija med novimi članicami EU prehitela Romunijo, Bolgarijo, Poljsko, Slovaško, Litvo, Hrvaško in Latvijo.
13. Evropski inovacijski indeks
Slovenija se je po evropskem inovacijskem indeksu (EII) tudi v letu 2023 uvrstila med zmerne inovatorke, znaten zaostanek za povprečjem vodilnih inovatork se je zato ohranil. Kazalnik EII meri povprečno uspešnost raziskovalno-inovacijskih sistemov članic EU in jih razvršča v štiri skupine. Ocenjevanje napredka držav v zadnjem merjenju EII je temeljilo na referenčni vrednosti povprečja EU iz leta 2016. Slovenija se je v letu 2023 že peto leto zapored uvrstila med zmerne inovatorke, njen rezultat je presegel povprečje celotne skupine. Pred letom 2018 se je z vrednostjo EII blizu povprečja EU uvrščala skupino višje (močne inovatorke). Uspešnost inovacijskega sistema, merjena z EII, se je v obdobju 2016–2020 poslabševala, v letu 2021 se je negativni trend prekinil, kar je v letu 2023 vodilo do najboljšega rezultata Slovenije v odnosu do povprečja EU. Še vedno pa je bil skupni napredek Slovenije v obdobju 2016–2023 peti najmanjši v EU. Slovenija tako še vedno močno zaostaja za skupino vodilnih inovatork, kar je sicer cilj SRS za leto 2030 (gl. tabelo).
Nezadostna vlaganja v RRD so v obdobju 2016–2023 pomembno slabila uvrstitev Slovenije na lestvici EII, nekateri kazalniki inovacijskih aktivnosti pa so delovali v nasprotni smeri. Naložbe v RRD so bile prenizke v javnem in poslovnem sektorju, prve so znatno zaostajale že za povprečjem EU, še bolj pa oboje za vodilnimi inovatorkami. Od leta 2019 so javna vlaganja v RRD začele povečevati nekatere države V4 (zlasti Poljska, Češka je vseskozi vlagala več od Slovenije). Vlaganja poslovnega sektorja sicer še ostajajo prednost pred V4, pri tem je bilo spodbudno, da so v zadnjih treh letih že nekoliko presegla povprečje EU. Med njimi pa so bili pomembno manjši inovacijski izdatki, ki niso bili povezani z izvajanjem RRD. Večje število uvedenih inovacij proizvodov in poslovnih procesov v MSP v obdobju 2018–2020 pa je vplivalo na boljšo slovensko uvrstitev glede na povprečje EU, v prvem tipu inovacij pa tudi glede na povprečje vodilnih inovatork.
14. Izdatki za RRD in število raziskovalcev
Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) so se v obdobju 2018–2022 nominalno povečevali, v relativni primerjavi glede na BDP pa še vedno zaostajajo za obdobjem 2011–2015. V letu 2022 so bili skupni izdatki za RRD nominalno najvišji doslej (1.195 mio EUR), izraženi relativno pa so že tretje leto zapored stagnirali na ravni okoli 2,1 % BDP, kar je še vedno nekoliko pod povprečjem EU in precej manj kot v vodilnih inovatorkah. Tudi naložbe javnega sektorja za RRD so bile v letu 2022 nominalno najvišje doslej, a z 0,55 % BDP krepko zaostajajo za ravnjo iz leta 2011, preden so se s konsolidacijo javnih financ začele krčiti. Razmeroma nizke so bile tudi v mednarodni primerjavi (2021 EU: 0,71, VI-brez Danske: 0,73 in V4: 0,58 % BDP). Investicije poslovnega sektorja po upadu v obdobju 2015–2017 stagnirajo na okoli 1 % BDP (2021 EU: 1,30, VI-brez Danske: 1,74 in V4: 0,71 % BDP), obseg RRD, ki ga poslovni sektor izvede, pa je imel v tem obdobju skromno tendenco rasti (relativno glede na BDP), a je bil tudi ta precej pod doseženim vrhom v letu 2013.
Rast števila raziskovalcev poslovnega sektorja se je v letu 2021 prekinila, njihovo število je v zadnjih dveh letih stagniralo na visoki ravni. V obdobju 2008–2020 se je število raziskovalcev (v ekvivalentu polnega delovnega časa) povečevalo predvsem v poslovnem sektorju, ki je tudi največji zaposlovalec. V letih 2008–2022 je v povprečju zaposloval 54,3 % raziskovalcev, v letu 2022 pa 57,9 %. Delež slovenskega poslovnega sektorja je sicer že vse od 2011 večji od povprečja EU, znatno pa zaostaja za povprečjem vodilnih inovatork, kar ob sočasnem nenehnem povečevanju deleža v skupini V4 zahteva dodatno pozornost (2022 EU: 56,7 %, VI: 68,1 %, V4: 54,4 %). Javni sektor se je v obdobju 2011–2017 soočal s krčenjem števila raziskovalcev, po letu 2018 se je ta trend sicer prekinil, kar skupaj s povečanimi sredstvi tudi za mlade raziskovalce (ARRS, 2023) sicer nakazuje na izboljšanje trenda, a izzivi za boljše karierne pogoje ostajajo še precejšnji (UMAR, 2023d).
15. Intelektualna lastnina
Slovenija je po številu patentnih prijav pri EPO v letu 2023 znatno zmanjšala zaostanek za povprečjem EU, ki pa ostaja velik, prav tako tudi za vodilnimi inovatorkami. Po začasnih podatkih Evropskega patentnega urada (EPO) so slovenski prijavitelji leta 2023 vložili 72 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar je bilo sicer skoraj za petino več od povprečja v obdobju 2008–2023, a je vrzel še znatna. V tem obdobju je bilo namreč povprečje EU 2,4-krat večje od slovenskega, vodilnih inovatork pa kar 5,7-krat večje. Slovenija se je po stopnji patentibilnosti, merjeni s številom patentnih prijav na milijon prebivalcev, v obdobju 2008–2023 uvrščala okoli 13. mesta med članicami EU in bila vodilna med novimi članicami EU, pa tudi pred nekaterimi podobno razvitimi državami (Španija, Portugalska). V letih 2014–2023 so slovenski prijavitelji okoli 20 % prijav oddali na dveh tehnoloških področjih (električni stroji, aparati in energija ter organska fina kemija), na področju tehnologij, povezanih z medicino, pa okoli 10 % (EPO, 2024).
Slovenija pri znamkah po letu 2011 dosega znaten napredek, pri modelih pa navkljub premiku v letih 2022 in 2023 še vedno močno zaostaja. Pri pravnem varstvu znamk EU je Slovenija v obdobju 2008–2023 večinoma povečevala število vlog na milijon prebivalcev in od leta 2019 presega povprečje EU. Pri številu registriranih modelov Skupnosti pa je visok zaostanek za povprečjem EU vztrajal skozi celotno obdobje 2008–2021, v zadnjih dveh letih se je stanje sicer nekoliko izboljšalo, a še vedno kaže na šibko zavedanje o pomenu dizajna za povečanje dodane vrednosti. Prijavitelji si pri tem z eno samo prijavo na EUIPO zagotovijo pravno zaščito ene ali druge omenjene pravice intelektualne lastnine (IL) na celotnem ozemlju EU, kar pomeni relativno nižje stroške in znatno hitrejše pravne postopke varstva kot pri patentih, kar vpliva na njihovo privlačnost med podjetji vseh velikosti in dejavnosti.
16. Okoljska odgovornost organizacij
Najbolj razširjeno okoljsko spričevalo v Sloveniji ostaja mednarodni standard ISO 14001, sledi okoljska nalepka ecolabel, najskromnejša pa je razširjenost sistema ravnanja z okoljem EMAS. V mednarodni primerjavi pa Slovenija najbolj izstopa po razširjenosti okoljskih nalepk ecolabel, kjer se med državami EU uvršča na 2. mesto, za Avstrijo. K temu v veliki meri prispevajo turistične nastanitve, ki v Sloveniji predstavljajo več kot 70 % podeljenih okoljskih nalepk (v EU okoli 23 %). Tudi razširjenost standarda ISO 14001, ki je kot mednarodni standard odgovornega ravnanja z okoljem najbolj razširjen okoljski certifikat, je v Sloveniji večja kot v EU, še vedno pa Slovenija zaostaja za večino novih članic. Najpočasneje se tako v Sloveniji kot v EU širi shema EMAS, kjer se Slovenija uvršča pod povprečje EU, vendar višje kot večina novih članic.
Glede na številnost in raznolikost okoljskih znakov se zanje v EU uvajajo enotna pravila, da se omeji t. i. zeleno zavajanje potrošnikov. Na notranjem trgu EU obstaja več različnih okoljskih znakov z različnimi modeli upravljanja (oz. različnimi ravnmi zanesljivosti, nadzora in preglednosti), njihovo število pa se še povečuje. To vpliva na sposobnost potrošnikov sprejemati okoljsko trajnostne odločitve. EK je tako spomladi 2023 pripravila predlog Direktive o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev (oz. Direktiva o zelenih trditvah) z namenom omejiti zeleno zavajanje potrošnikov in tako omogočiti, da potrošniki sprejemajo bolj trajnostne odločitve. Predlog direktive zagotavlja skupna pravila za okoljske znake, ki bodo presegala obstoječo zakonodajo, kot je uredba o znaku EU za okolje, sistem za okoljsko ravnanje in presojo EMAS, predpisi o znaku za ekološko kmetovanje, označevanje energijske učinkovitosti in oznaka CE. Predlog direktive naj bi deloval kot varnostna mreža za vse sektorje, v katerih okoljske trditve ali znaki niso urejeni na ravni EU (Rdeči karton zelenemu zavajanju, 2023, Direktiva o zelenih trditvah, 2023).
1. Delež prebivalstva s terciarno izobrazbo
Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo od leta 2020 presega cilj SRS, a je manjši kot v večini gospodarsko razvitejših držav EU. Ob visoki vključenosti mladih v terciarno izobraževanje in prehajanju mlajših, ki so v povprečju bolje izobraženi, v višje starostne skupine (demografski učinek), se je delež odraslih s terciarno izobrazbo v dolgoletnem obdobju povečal. Leta 2022 se je njegova rast prekinila, a je s 40,1 % ostal nad povprečjem EU (34,3 %). Že tretje leto je tudi nad ciljem SRS 2030 (35 %), a je manjši kot v večini gospodarsko razvitejših severnoevropskih in zahodnoevropskih držav (41–53 %). V obdobju 2012–2022 se je najbolj povečal v starostni skupini 35–44 let, kjer je leta 2022 tudi najbolj presegal povprečje EU. Kljub visoki vključenosti mladih v terciarno izobraževanje je v starostni skupini 20–24 let manjši kot v povprečju EU, kar bi lahko pripisali dolgotrajnejšemu študiju. Pri ženskah je zaradi večje vključenosti v terciarno izobraževanje večji kot pri moških, razlika med državljani Slovenije in osebami, rojenimi v tujini, je večja kot med državljani članic EU in osebami, rojenimi v tujini. Med regijami izstopajo gospodarsko najrazvitejša osrednjeslovenska regija z največjim (48,9 %), posavska (30,5 %) pa z najmanjšim deležem.
Delež zaposlenih s terciarno izobrazbo je kljub zmanjšanju leta 2022 ostal nad povprečjem EU. Zmanjšanje pripisujemo okrepljeni rasti zaposlovanja nizko in srednješolsko izobraženih, ki je povezano z okrepljeno gospodarsko aktivnostjo in zaposlovanjem v dejavnostih, ki zaposlujejo pretežno nizko in srednješolsko izobražene (gradbeništvo, predelovalne dejavnosti ter promet in skladiščenje). Leta 2022 je delež zaposlenih s terciarno izobrazbo znašal 46,6 % (EU: 39,3 %), v večini dejavnosti zasebnega sektorja je bil manjši kot v javnem sektorju.
2. Vpis v srednješolsko in terciarno izobraževanje
Število vpisanih v srednješolsko izobraževanje se je v šolskem letu 2022/2023 tretje leto zapored povečalo. Potem ko se je zaradi demografskih razlogov (manjše generacije mladih) veliko let zmanjševalo, se je ob ponovno večji generaciji mladih v zadnjih letih povečalo in približalo vrednosti izpred desetih let. V strukturi vpisanih se je v obdobju 2012–2022 zmanjšal delež vpisanih na gimnazije (oz. splošnoizobraževalne programe), povečal pa se je delež vpisanih v poklicne programe, ki je že veliko let večji kot v povprečju EU. Kljub temu ob splošnem pomanjkanju delovne sile zaradi demografskih razlogov in ob ugodnih gospodarskih gibanjih ter odločitvah mladih, da se vpišejo v terciarno izobraževanje, delodajalci težko dobijo poklicno izobražene kadre za zaposlitev. Po demografskih projekcijah naj bi se v prihodnjih letih nadaljevala rast števila mladih, vpisanih v srednje šole. Ob tem bo za prihodnjo delovno silo bistvenega pomena pridobivanje različnih znanj in veščin, ki omogočajo spoprijemanje s hitrimi spremembami pri delu, nastalimi zaradi zelenega in digitalnega prehoda, tehnoloških sprememb, dolgožive družbe in drugih razvojnih trendov.
Število vpisanih v terciarno izobraževanje se je v obdobju 2012–2022 zaradi manjših generacij mladih večinoma zmanjševalo. V šolskem letu 2022/2023 je bilo za 19,9 % manjše kot pred desetimi leti. Od področij izobraževanja je bilo večje le na zdravstvu in socialni varnosti, kjer se je najbolj povečal tudi delež v skupnem številu vpisanih in je bil leta 2021 nad povprečjem EU. Delež vpisanih na naravoslovje in tehniko je od šolskega leta 2013/2014 med 29 % in 30 % in je bil leta 2021 šesti največji med državami EU. Toda ob negativnih demografskih gibanjih se je njihovo število zmanjšalo, kar je negativno z vidika prihodnje ponudbe kadrov za prehod v pametno gospodarstvo. Manjši je bil delež vpisanih na družboslovje, ki je bil leta 2021 tudi manjši od povprečja EU. Po demografskih projekcijah naj bi se v prihodnjih letih število vpisanih v terciarno izobraževanje povečalo, s tem pa tudi ponudba diplomantov na trgu dela. Med vpisanimi v terciarno izobraževanje je bil v šolskem letu 2022/2023 podoben delež žensk (57,7 %) kot v preteklih letih. Na področju internacionalizacije terciarnega izobraževanja se je delež tujih študentov v zadnjih desetih letih povečeval (na 10,6 % v šolskem letu 2022/2023), po zadnjih mednarodnih podatkih je bil nad povprečjem EU.
3. Diplomanti terciarnega izobraževanja
Število diplomantov terciarnega izobraževanja se je zaradi demografskih trendov v letu 2022 zmanjšalo in je ostalo precej manjše od vrha v letu 2012. Zaradi manjših generacij mladih se je število vpisanih v terciarno izobraževanje v zadnjih desetih letih večinoma zmanjševalo in bilo leta 2022 za 23,4 % manjše kot pred desetimi leti. Najbolj se je zmanjšalo število diplomantov družboslovja, ki v strukturi diplomantov pomeni 28,2 %. Precej se je povečal delež diplomantov zdravstva in socialne varnosti, a je ostal tudi leta 2021 manjši kot v povprečju EU in ne zadošča naraščajočim potrebam dolgožive družbe. Z vidika prehoda v pametno gospodarstvo je negativno zmanjšanje števila diplomantov naravoslovja in tehnike (za 9,8 % glede na leto 2012), ki je kljub šestemu največjemu deležu med državami EU manjše od povpraševanja. Število diplomantov izobraževalnih ved, po katerih je veliko povpraševanje (gl. poglavje 2.1), je bilo leta 2022 med manjšimi v zadnjih desetih letih. Med diplomanti terciarnega izobraževanja je bilo leta 2022 59,3 % žensk, njihov delež se med leti ni bistveno spreminjal in je na vseh področjih izobraževanja, razen na naravoslovju in tehniki, večji od deleža moških.
Število novih doktorjev znanosti se je leta 2022 povečalo, a bilo med manjšimi v zadnjih desetih letih. V letih 2015 in 2016 je doseglo vrh, od leta 2017 se je večinoma zmanjševalo. Takšna gibanja so povezana z zmanjšanjem števila vpisanih na doktorski študij od šolskega leta 2012/2013 do 2015/2016 in podaljšanjem povprečnega trajanja študija (med letoma 2012 in 2020). Število novih doktorjev znanosti na 1.000 prebivalcev v starosti 25–34 let je sicer (leta 2021) manjše kot v povprečju EU in vodilnih inovatorkah. Prav tako je v tej mednarodni primerjavi manjše tudi število novih doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike (na 1.000 prebivalcev, starih 25–34 let). Takšna gibanja so neugodna z vidika razvoja človeških virov za raziskovalno-razvojne in inovacijske dejavnosti v državi. Število vpisanih na doktorski študij je bilo v šolskem letu 2022/2023 približno enako kot leto prej in je precej oddaljeno od največje vrednosti v šolskem letu 2011/2012, kar je z vidika prihodnje ponudbe strokovnjakov neugodno.
4. Rezultati pri branju, matematiki in naravoslovju (PISA)
Petnajstletniki v Sloveniji so leta 2022 pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dosegli slabše rezultate kot leta 2018. Po raziskavi PISA so se dosežki petnajstletnikov v Sloveniji leta 2022 pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti, ki so posredni pokazatelj kakovosti izobraževanja, v primerjavi z letom 2018 poslabšali bolj kot v povprečju EU. Poslabšanje je bilo največje pri bralni pismenosti (19. v EU), pri matematični in naravoslovni pismenosti pa so še nad povprečjem EU. Cilj SRS (do leta 2030) je uvrstitev v zgornjo četrtino držav EU, kar je bilo leta 2022 doseženo le še pri naravoslovni pismenosti, po kateri se je Slovenija uvrstila na visoko četrto mesto in zaostala le za Estonijo, Finsko in Irsko. Delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) se je med letoma 2018 in 2022 povečal pri vseh treh vrstah pismenosti. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju določa, da se mora delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju do leta 2030 zmanjšati na manj kot 15 %. Slovenija tega cilja ne dosega več pri nobeni od navedenih pismenosti. Leta 2022 je pri bralni pismenosti znašal 26,1 %, pri matematični 24,6 % in pri naravoslovni 17,8 % (OECD, 2023).
Neenakosti v učnih dosežkih petnajstletnikov so se med letoma 2018 in 2022 povečale. Dekleta so leta 2022 dosegla boljše rezultate (v točkah) pri bralni in naravoslovni pismenosti in enake kot fantje pri matematični pismenosti. Petnajstletniki z najboljšim socialnoekonomskim položajem so dosegli boljše rezultate pri vseh treh vrstah pismenosti kot njihovi vrstniki z najslabšim socialnoekonomskim položajem; razlika med njimi je bila manjša kot v povprečju EU, a se je med letoma 2018 in 2022 povečala. Petnajstletniki s priseljenskim ozadjem so pri bralni pismenosti dosegli slabše rezultate kot sovrstniki, razlika med njimi je bila večja kot v povprečju EU.
5. Izdatki za izobraževanje
Javni izdatki za izobraževanje (v % BDP) so se leta 2022 zmanjšali in so tako kot zasebni primerljivi s povprečjem EU. Javni izdatki kot delež BDP so se od leta 2012 do leta 2017 zniževali. Upadanje je bilo v prvih letih predvsem posledica varčevalnih ukrepov po gospodarski in finančni krizi, sprememb na področju socialne zakonodaje in demografskih razlogov. V obdobju 2018–2021 so se, ob letnih nihanjih, znova nekoliko povečali, leta 2022 pa so se znižali in zaostajali za vrhom iz leta 2010 za 0,6 o.t., najbolj na srednješolski in terciarni ravni izobraževanja. Javni izdatki za izobraževanje so bili leta 2020 (zadnji mednarodni podatki) primerljivi s povprečjem držav EU in povprečjem držav EU-22, ki so članice OECD, ter veliko nižji kot v gospodarsko razvitejših državah (Švedska, Danska, Belgija in Finska). Od povprečja EU so bili višji le za osnovnošolsko raven, najbolj pa so zaostajali za terciarno in srednješolsko raven izobraževanja. Zasebni izdatki za izobraževanje so leta 2022 znašali 0,64 % BDP in so bili večji kot leto prej, po podatkih za leto 2020 pa so bili podobni kot v povprečju EU-22 (0,56 % BDP).
Čeprav so se izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja v zadnjih desetih letih večinoma povečevali, ostajajo v mednarodni primerjavi nizki. V letu 2020, za katero so na voljo mednarodno primerljivi podatki, so bili izdatki za izobraževanje, preračunani na udeleženca (v USD PPS), na vseh ravneh izobraževanja nižji kot v povprečju držav EU-22. Že več let najbolj zaostajajo na srednješolski ravni (bolj v poklicnem in strokovnem kot v gimnazijskem izobraževanju), kjer je vključenost mladih v izobraževanje visoka, javni in zasebni izdatki pa nizki.
6. Vključenost v vseživljenjsko učenje
Vključenost odraslih (25–64 let) v vseživljenjsko učenje se je leta 2022 drugo leto zapored povečala in je prvič presegla cilj SRS. Od leta 2010 se je večinoma zmanjševala, še posebej izrazito z izbruhom epidemije v letu 2020. Leta 2021 je sledilo močno povečanje, kar je zlasti posledica razmaha spletnih seminarjev, pospešenega izvajanja izobraževanj, financiranih z javnimi sredstvi, in velike ponudbe brezplačnih izobraževanj; na podatke pa je vplivala tudi metodološka sprememba. Leta 2022 se je vključenost v vseživljenjsko učenje še povečala in je z 22,3 % prvič presegla cilj SRS 2030 (19 %), ki je tudi cilj Resolucije o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2022–2030. Bila je precej večja kot v povprečju EU (11,9-odstotna), od držav EU je zaostajala le za Švedsko, Dansko, Nizozemsko in Finsko. Vključenost v vseživljenjsko učenje se je povečala v vseh starostnih in izobrazbenih skupinah, najmanjša ostaja pri nizko izobraženih in starejših (55–64 let). Največjo vključenost je imela osrednjeslovenska, najmanjšo pa koroška regija. Leta 2022 se je povečala v vseh regijah, razen v koroški in primorsko-notranjski.
Glede na status aktivnosti se je leta 2022 najbolj povečala vključenost brezposelnih v vseživljenjsko učenje, največja ostaja pri delovno aktivnih. Vključenost delovno aktivnih in brezposelnih v vseživljenjsko učenje je bila precej večja kot v povprečju EU, malo večja kot v povprečju EU pa je bila vključenost neaktivnih, ki se je glede na leto prej tudi najmanj povečala. Razlike so tudi med delovno aktivnimi, vključenost je v povprečju večja v dejavnostih, kjer je večji delež terciarno izobraženih. Največja je v finančnih in zavarovalniških dejavnostih in izobraževanju ter najmanjša v gradbeništvu, gostinstvu in drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih.
7. Obisk kulturnih prireditev
Leta 2022 se je obisk kulturnih prireditev povečal, a je še zaostajal za ravnjo iz leta 2019 oz. pred epidemijo in ciljem SRS. Povprečno število obiskov na prebivalca je bilo doslej največje leta 2012 zaradi izvedbe evropske prestolnice kulture v Mariboru, v preostalih letih pa je bilo za skoraj polovico manjše (okoli 5–6 obiskov na prebivalca na leto). Leta 2020 se je povprečno število obiskov na prebivalca močno zmanjšalo zaradi omejevalnih ukrepov zaradi epidemije, v naslednjih letih pa ob manj zaostrenih ukrepih oz. njihovi odpravi postopno povečalo, a še zaostajalo za že doseženimi ravnmi in ciljem SRS. Največji obisk so tudi leta 2022 imeli kulturni domovi, a se kljub večjemu številu prireditev kot pred epidemijo udeležba ni vrnila na že doseženo raven. Najbolj se je leta 2022 povečalo število ogledov filmov v kinematografih, med njimi se je močno povečal ogled slovenskih filmov, na 17,1 % vseh ogledov, kar je največ v zadnjih desetih letih. Od vseh vrst kulturnih ustanov je leta 2022 le obisk glasbenih presegel ravni izpred epidemije.
Kulturne ustanove izvajajo številne dejavnosti, ki bogatijo kulturno ponudbo, leta 2022 se je po prehodnem zmanjšanju obseg teh dejavnosti ponovno povečal, a je bil še vedno manjši kot pred epidemijo. Potem ko je število prireditev, ki so jih izvedle ustanove z odrsko dejavnostjo, v obdobju 2016–2019 nihalo in se je leta 2020 zaradi epidemije močno zmanjšalo, se je leta 2022 drugo leto zapored povečalo in bilo le še za 2,3 % manjše kot leta 2019. Glede na zvrst je bilo največ filmskih projekcij, glasbenih prireditev ter uprizoritev dramskih in drugih gledaliških del, najmanj pa baletnih predstav (gl. poglavje 2.2). Ustanove z odrsko dejavnostjo so leta 2022 izvedle največ novih del od leta 2016, in sicer 8,2 % v koprodukciji s tujimi koproducenti in 56,2 % v koprodukciji z domačimi koproducenti. Organizirale so manj festivalov kot leto prej, a veliko več festivalskih prireditev. Muzeji in galerije so imeli leta 2022 manj razstav kot leto prej (zaradi manjšega števila občasnih razstav). Filmska produkcija, merjena s številom proizvedenih dolgometražnih filmov, se je po močnem zmanjšanju v predhodnih dveh letih leta 2022 povečala.
8. Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini
Leta 2022 se je povečal delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, in se je približal vrednosti, ki jo je dosegel pred epidemijo. Gostovanja v tujini so posredni kazalnik kakovosti kulturne dejavnosti v državi, za kulturno ustanovo pa priznanje za kakovostno delo. Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je v obdobju 2017–2019 dosegel cilj SRS 2030, leta 2020 pa se je zaradi epidemije covida-19 močno zmanjšal. V letih 2021 in 2022, ko so se omejitveni ukrepi postopno odpravili, pa se je ponovno povečal in po zadnjih podatkih znašal 3,6 %, s čimer je ponovno presegel cilj SRS 2030 (3,5 %). Bolj se je povečal delež muzejskih prireditev, ki se je močno približal največji vrednosti iz leta 2016, nekoliko pa tudi delež odrske dejavnosti. V strukturi gostovanj kulturnih prireditev v tujini je delež gostovanj v drugih državah EU leta 2022 znašal 82,8 %, kar kaže na geografsko navezanost kulturnih ustanov na ta prostor.
Obseg gostovanj tujih prireditev v Sloveniji je kljub povečanju leta 2021 še zaostajal za rezultati iz obdobja pred epidemijo, zlasti pri odrski dejavnosti. Gostovanja prireditev iz tujine bogatijo ponudbo kulturnih dogodkov v državi in kažejo na obseg mednarodnega sodelovanja slovenskih kulturnih ustanov s tujimi. Po močnem upadu tujih gostovanj zaradi epidemije in z njo povezanih omejevalnih ukrepov se je število gostujočih prireditev iz tujine leta 2022 drugo leto zapored povečalo, delež gostujočih kulturnih prireditev iz tujine pa se je zmanjšal (na 2,8 %) zlasti zaradi manjšega deleža odrske dejavnosti. Tri četrtine gostovanj iz drugih držav je bilo iz članic EU, kar je največ do zdaj.
1. Zdrava leta življenja
Slovenija po kazalniku pričakovanih zdravih let življenja ob rojstvu presega povprečje EU. Z večanjem števila let, ki jih preživimo zdravi, se blaži pritisk na sisteme socialne zaščite zaradi manj predčasnega upokojevanja in manjših potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Analiza SURS (2019) je pokazala, da je bila zelo nizka vrednost kazalnika v Sloveniji v preteklih letih povezana predvsem z neustreznim prevodom ankete in načinom anketiranja, kar je bilo deloma popravljeno že leta 2019, v celoti pa leta 2020. V letu 2021 se je kazalnik glede na leto 2020 še nekoliko izboljšal. V povprečju lahko pričakujemo 65,4 leta zdravega življenja oziroma življenja brez oviranosti (EU: 64,2 let), od cilja SRS pa zaostajamo le še po številu zdravih let pri moških. Tudi pri starosti 65 let se je kazalnik še malenkost izboljšal, in sicer na 10,7 pričakovanih zdravih let življenja (EU: 9,7 leta). Tudi po deležu zdravih let življenja v pričakovanem trajanju življenja (PTŽ) od leta 2020 Slovenija ne zaostaja več za EU. V letu 2021 so prebivalci Slovenije v povprečju preživeli zdravi 81,2 % življenja (EU: 79,6 %).
Leta 2021 je bilo življenje brez oviranosti ob rojstvu za moške najdaljše v primorsko-notranjski regiji, za ženske pa v gorenjski regiji. PTŽ brez oviranosti se med regijami zelo razlikuje. Največja razlika je pri moških ob rojstvu. Moški so ob rojstvu leta 2021 v primorsko-notranjski regiji (67,3 leta oz. 85,2 % PTŽ) lahko pričakovali 14,3 leta več življenja brez oviranosti kot moški v zasavski regiji, ženske v gorenjski regiji (74 let oz. 86,6 % PTŽ) pa 9,5 leta več kot v posavski regiji. Zdrava leta življenja ob rojstvu so se glede na leto 2020 najbolj povečala pri ženskah v primorsko-notranjski regiji (za 6,5 leta) in pri moških v podravski regiji (za 2 leti). Več zdravih let življenja lahko v vseh regijah z izjemo posavske pričakujejo ženske, največ ženske v zasavski regiji (11,5 leta).
2. Zadovoljstvo z življenjem
Zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji je bilo leta 2023 s 93 % zadovoljnih na najvišji ravni doslej in visoko nad povprečjem EU. Bilo je za 2 o. t. višje kot leta 2022, za 1 o. t. višje kot pred epidemijo covida-19 in za 4 o. t. višje kot pred gospodarsko in finančno krizo. V povprečju EU je ostalo splošno zadovoljstvo z življenjem na enaki ravni kot pred pandemijo. V zadnjih letih je mogoče zaznati zvišanje med članicami, ki so imele pred epidemijo nizke deleže zadovoljnih, kot sta Bolgarija in Grčija, ter rahlo zmanjšanje zadovoljstva v članicah z nadpovprečnimi deleži zadovoljnih. V obdobju 2019–2023 (zadnja meritev v letu) najbolj izstopa Poljska z največjim povečanjem zadovoljnih (za 9 o. t.). Slovenija se je jeseni 2023 uvrstila na 8. mesto v EU, prvič za Poljsko in prvič bolje kot Nemčija, kjer je v zadnjih štirih letih zadovoljstvo upadlo za 5 o. t.
Problematiki rasti cen ter dobave energije sta bili ob koncu leta 2023 opazno manj izpostavljeni kot v začetku leta na vseh treh ravneh: osebni, državni in evropski. Po zadnji meritvi (oktober in november 2023) anketirani iz Slovenije kot največji problem v EU niso več v tolikšni meri izpostavljali problema dobave energije in rasti cen, pač pa vojno v Ukrajini, priseljevanje in terorizem (in bolj kot v povprečju EU). Na ravni države pa so v primerjavi s predhodno meritvijo bolj izpostavljali podnebno krizo (za 10 o. t. več) in problematiko priseljevanja (za 20 o. t. več), manj pa problematiko zdravja, pokojnin ter dobave energije, a bolj kot v povprečju EU. Na osebni ravni so bili inflacija in življenjski stroški, finančna situacija gospodinjstev ter gospodarsko stanje v državi sicer še vedno močno izpostavljeni, a manj kot v predhodnih meritvah in manj kot v povprečju EU. Zadovoljstvo s finančno situacijo gospodinjstev in zadovoljstvo z osebno zaposlitveno situacijo v Sloveniji sta bila jeseni 2023 najvišja doslej. V primerjavi z meritvijo iz sredine leta 2023 se je zadovoljstvo z osebno zaposlitveno situacijo jeseni 2023 povečalo za 4 o. t., zadovoljstvo s finančno situacijo gospodinjstva pa za 1 o. t. Ocenjujemo, da so k temu prispevali visoka raven zaposlenosti ter vladni ukrepi, namenjeni blaženju vpliva (energetske) draginje na finančni položaj prebivalstva.
3. Indeks enakosti spolov
Po indeksu enakosti spolov je bila Slovenija v zadnjih treh letih nekoliko pod povprečjem EU. Na področju enakosti spolov je do leta 2017 napredovala hitreje od večine držav EU, od takrat pa je predvsem zaradi nižjih ocen na področju moči (manjša politična zastopanost žensk) njen napredek zastal. Po zniževanju v predhodnih letih se je v letu 2023 vrednost GEI sicer povišala na 69,4 točke, kar je največ doslej, a je Slovenija ostala na 12. mestu med državami EU. Glavni dejavniki povečanja skupne ocene so bile izboljšave na področjih znanja in moči. Za dosego cilja SRS 2030 (> 78) mora Slovenija do leta 2030 vrednost GEI izboljšati za več kot osem točk.
Od leta 2010 je Slovenija najvišje ocene dosegala na področjih zdravja in denarja, neenakosti med spoloma pa so bile najbolj izrazite na področjih znanja in moči. Moški pogosteje kot ženske ocenjujejo, da so dobrega ali zelo dobrega zdravja, a so z zdravjem povezana tvegana vedenja pogostejša pri moških. Leta 2021 so o neizpolnjenih potrebah po zdravstveni in zobozdravstveni oskrbi pogosteje poročale ženske. Na področju znanja se je povečal delež oseb, vključenih v vseživljenjsko učenje, in delež terciarno izobraženih, izziv ostaja neenakomerna porazdelitev žensk in moških na različnih študijskih programih. Zaradi tega je spolna segregacija prisotna tudi v različnih sektorjih na trgu dela. V Sloveniji so razlike med moškimi in ženskami v delovni aktivnosti razmeroma majhne, plačna vrzel med spoloma je nižja kot v povprečju EU (gl. poglavje 3.2). Zastopanost žensk v politiki je bila v obdobju 2018–2021 manjša, leta 2022 pa se je povečala. Po zadnjih podatkih za leto 2023 je delež poslank v parlamentu znašal 37,8 % (EU: 33 %) in delež ministric 33,3 % (EU: 33,4 %) (EIGE, 2024). Razmeroma majhen in pod povprečjem EU ostaja delež žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu. Leta 2022 je bilo še vedno nekoliko več žensk (26 %, EU: 34 %) kot moških (24 %, EU: 25 %) vključenih v vsakodnevno skrb za druge. Večje neenakosti so bile pri neplačanem delu v gospodinjstvu, ki ga je vsak dan opravljalo 69 % žensk (EU: 63 %) in le 29 % moških (EU: 36 %).
4. Pričakovano trajanje življenja
Leta 2022 je pričakovano trajanje življenja (PTŽ) ob rojstvu v Sloveniji že skoraj doseglo vrednosti pred epidemijo. Skupno je z 81,3 leta za vrednostjo iz leta 2019 zaostajalo za dobre tri mesece (zaostanek EU je bil večji). Tudi PTŽ pri 65 letih je leta 2022 (19,8 leta) le še za dobre tri mesece zaostajalo za ravnjo iz leta 2019 (podobno velja za EU). PTŽ za 65-letne moške je leta 2022 znašalo 17,8 let, za ženske pa 21,5 let. Presežna umrljivost je bila leta 2022 (11,2 %), še bolj pa leta 2023 (6,2 %), nižja kot v prvih dveh letih epidemije (2020: 18,8 %, 2021: 15 %). Zaradi več smrti s covidom-19 pri starejših je povprečna starost umrlih ostala višja (78,7 leta), prezgodnja umrljivost pa nižja kot pred epidemijo (2022: 14,5 %). Že desetletje pred epidemijo se je PTŽ v številnih državah OECD podaljševalo počasneje kot prej. Največja razloga naj bi bila upočasnjevanje zmanjševanja smrtnosti zaradi bolezni srca in kapi, več debelosti in diabetesa ter staranje prebivalcev, kar je otežilo napore držav, da bi še naprej zmanjševale umrljivosti zaradi bolezni obtočil v podobnem tempu (OECD, 2023d). Neznanka pri gibanju PTŽ v prihodnosti ostaja število posrednih smrti zaradi nedostopnosti preventivnih in nujnih zdravstvenih storitev ter psihosocialne pomoči v času epidemije (OECD in EU, 2020).
V letu 2022 je bilo PTŽ na regionalni ravni višje kot pred epidemijo predvsem pri moških, v večini regij se je zmanjšala prezgodnja umrljivost. Najvišje PTŽ ob rojstvu so imele ženske v obalno-kraški regiji (84,7 leta) in moški v osrednjeslovenski regiji (79,6 leta). Razlika med skrajnima regijama pri ženskah je bila 2,7 leta, pri moških pa 3,4 leta. Tako glede na leto 2021 kot leto 2019 se je PTŽ večinoma podaljšalo predvsem moškim, najbolj v podravski in koroški regiji (za okoli 1,6 leta), ter ženskam v pomurski regiji (za 1 leto). Prezgodnja umrljivost se je glede na leto 2021 v večini regij zmanjšala, izrazito glede na preostale regije pa se je povečala v zasavski in posavski regiji, kjer je bila tako kot v jugovzhodni Sloveniji najvišja med moškimi (23 %). Tudi med ženskami je bila najvišja v zasavski in posavski regiji, a za okoli polovico nižja kot med moškimi. Najnižja je bila v goriški regiji (5,9 %).
5. Neizpolnjene potrebe po zdravstvenem varstvu
Leta 2023 je imelo neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi 3,8 % prebivalcev Slovenije, kar je manj kot v letu 2021, vendar še vedno precej več kot pred epidemijo covida-19 in več kot v povprečju EU. V letu 2021 so bili glavni razlog za izrazito visoke neizpolnjene potrebe ukrepi, sprejeti zaradi zajezitve epidemije v letu 2020, kar je vodilo do prenosa zdravstvenih obravnav in povečanja čakalnih dob v leto 2021. V letu 2022 se je epidemija umirila, kar se je odrazilo tudi v manj neizpolnjenih potrebah, v povprečju EU pa so se nekoliko povečale. Leta 2023 so ostale neizpolnjene potrebe na približno enaki ravni kot leta 2022.
V Sloveniji so glavni razlog za neizpolnjene potrebe dolge čakalne dobe, finančni razlogi so majhni. To je povezano s široko košarico pravic in zelo nizkimi izdatki iz žepa za zdravstvo (gl. kazalnik 3.8). V praksi je dostop do številnih storitev omejen s čakalnimi dobami, ki so že vrsto let tudi poglavitni razlog za neizpolnjene potrebe v Sloveniji. Glede na leto 2021 se je nekoliko zmanjšala vrzel v dostopu med prvim in petim kvintilnim dohodkovnim razredom prebivalstva, ki je v primerjavi z državami EU relativno zelo majhna. Tudi to je povezano s finančno dostopnim javnim zdravstvenim sistemom, v katerem pa čakalne dobe povzročajo težave tako finančno bolj šibkim kot tudi bolj premožnim.
Tudi neizpolnjene potrebe po zobozdravstveni oskrbi so v Sloveniji povezane s čakalnimi dobami. V letu 2022 so se tudi v zobozdravstvenem varstvu neizpolnjene potrebe pomembno znižale, a ostale nad povprečjem EU. Leta 2023 so se ponovno zvišale na 4,0 % prebivalcev; glavni razlog so dolge čakalne dobe za zobozdravnike v javni zdravstveni mreži.
6. Preprečljiva umrljivost
Preprečljiva umrljivost se je v obdobju 2011–2019 uspešno zniževala, zaradi epidemije se je leta 2020 močno poslabšala, a manj kot v povprečju EU. Stopnjo preprečljive umrljivosti sestavljata (i) umrljivost, ki jo lahko preprečimo z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo na primarni ravni, in (ii) umrljivost zaradi ozdravljivih vzrokov (preprečljiva z zdravstvenim varstvom). V obdobju 2011–2020 se je preprečljiva umrljivost znižala (na 268 smrti na 100.000 prebivalcev, kar je manj kot v povprečju EU), in sicer za skoraj dvakrat toliko kot v povprečju EU (za 64 smrti, EU: 38 smrti). Leta 2020 se je zaradi epidemije močno poslabšala (za 23 smrti, EU: 28 smrti). Poleg neposrednih smrti zaradi covida-19 je poslabšanje povezano tudi s posrednimi posledicami, ki so jih povzročile motnje v preventivnem in kurativnem zdravstvenem varstvu.
Stopnja umrljivosti, ki jo lahko preprečimo z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, se je leta 2020 povečala podobno kot v povprečju EU in ostala nad povprečjem EU. V Sloveniji se je leta 2020 število smrti na 100.000 prebivalcev, ki bi jih lahko preprečili z javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, povečalo za 26 (enako kot v EU). Večino smrti, ki bi jih lahko preprečili, povezujemo z razširjenostjo nezdravega življenjskega sloga, saj imamo največ smrti zaradi pljučnega raka (kajenje) in zaradi bolezni, ki so povezane z alkoholom. Zniževanje stopnje umrljivosti pred epidemijo lahko povezujemo s krepitvijo preventivnih ukrepov na primarni ravni, usmerjenih v obravnavo kajenja, alkoholizma, zdravo prehrano in telesno aktivnost; presejalnih programov in svetovanja (OECD/EOHSP, 2021).
Stopnja umrljivosti zaradi ozdravljivih vzrokov se je znižala tudi leta 2020, kar kaže na precej učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja. Zaradi vzrokov, ki bi se jim bilo mogoče izogniti s pravočasno in učinkovito zdravstveno oskrbo (vključno s presejalnimi programi in zdravljenjem), je v letu 2020 umrlo manj oseb kot v letu 2019, v povprečju EU pa več. Kazalnik kaže na učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja, še zlasti glede na relativno nižje izdatke za zdravstvo kot v državah, ki dosegajo primerljive rezultate. Največ smrti je zaradi bolezni srca, raka debelega črevesa in danke, sledita možganska kap in rak dojke.
7. Čezmerna hranjenost in debelost
Delež odraslih oseb s čezmerno telesno težo se je do leta 2019 povečal na 56,6 %, kar presega povprečje EU. Po anketi EHIS je bil delež prebivalstva s čezmerno težo leta 2019 (zadnji podatki) v večini članic EU nižji pri visoko izobraženih in višji pri nizko izobraženih ter manjši pri ženskah (Eurostat, 2024). Delež odraslih s čezmerno težo se je v opazovanem obdobju v Sloveniji in v povprečju EU povečal za 1,6 o. t., precej pa se je zmanjšal med nizko izobraženimi moškimi, ki so bili pred zadnjo raziskavo najbolj problematični. Visok delež oseb s čezmerno telesno težo povezujemo s slabimi prehranskimi navadami in čezmernim uživanjem alkohola. V letu 2020 je prebivalec Slovenije letno v povprečju zaužil 9,8 litra alkohola, kar je enako kot v povprečju EU, vendar pa je 23 % odraslih poročalo o epizodah tveganega pitja alkohola (EU: 19 %) (OECD, 2022d). Čezmerna hranjenost in debelost sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj kroničnih bolezni in prezgodnjo umrljivost. Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji in v večini razvitih držav glavni vzrok umrljivosti, posledice debelosti pa so tudi socialne in ekonomske (socialna izključenost, nižji dohodki, višja brezposelnost, več bolniških odsotnosti, prezgodnje upokojevanje).
Po raziskavi SHARE, ki se izvaja med starejšimi od 50 let, je imelo v Sloveniji v treh opazovanih obdobjih od leta 2013 do leta 2020 čezmerno težo okoli 70 % oseb, kar je bistveno več kot v povprečju EU. Zadnja raziskava SHARE, izvedena deloma pred epidemijo in deloma poleti 2020, je pokazala skoraj enak delež (71 %) čezmerno hranjenih med starejšimi od 50 let kot pretekli dve raziskavi (46 % čezmerno hranjenih in 25 % debelih oseb). V povprečju 27 držav, vključenih v zadnjo raziskavo SHARE, pa je bil delež čezmerno hranjenih v primerjavi s Slovenijo nižji, 63-odstoten (od tega je bilo 40 % čezmerno hranjenih in 23 % debelih). Z zelo nizkim deležem čezmerno hranjenih je izstopala Švica (51 %), z največjim pa Malta (83 %). V Sloveniji je bil v vseh opazovanih obdobjih največji delež čezmerno hranjenih med osebami s sekundarno izobrazbo, najnižji pa med visoko izobraženimi. Vrzel glede na izobrazbo se je od leta 2013 pri starejših od 50 let povečala, po eni strani zaradi zmanjšanja deleža med visoko izobraženimi in po drugi strani povečanja med nizko izobraženimi.
8. Izdatki za zdravstvo
Po večletni stagnaciji izdatkov za zdravstvo glede na BDP so se ti od nastopa epidemije povečali. V Sloveniji je zdravstveni sistem v epidemijo vstopil finančno in kadrovsko podhranjen. Obseg celotnih izdatkov za zdravstvo je od leta 2009 do 2019 ostal na ravni okoli 8,5 % BDP kljub hitri rasti potreb zaradi staranja prebivalcev, uvajanja novih tehnologij zdravljenja in vse večjih zdravstvenih pričakovanj prebivalstva. Težave se kažejo v hitrem podaljševanju čakalnih dob in nezadovoljenih potreb po zdravljenju, kar se je v epidemiji še zaostrilo (gl. kazalnik 3.5). V letih od 2020 do 2022 so bili visoki izdatki za obvladovanje epidemije covida-19 večinoma financirani iz državnega proračuna, tako se je delež proračunov (državni in občinski) v tekočih izdatkih za zdravstvo povečal s 4,2 % v letu 2019 (173 mio EUR) na kar 12,7 % v letu 2021 (626 mio EUR) ter se po prvi oceni v letu 2022 znižal na 9,2 % (482 mio EUR). Delež vseh tekočih javnih izdatkov v skupnih izdatkih pa se je povečal z 72,8 % v letu 2019 na 74,3 % v letu 2022.
S 1. januarjem 2024 je bil uveden nov obvezni zdravstveni prispevek, ki je nadomestil izpad sredstev iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DZZ) je bilo do konca leta 2023 namenjeno pokrivanju vseh doplačil k zdravstvenim storitvam. Leta 2022 je DZZ k celotnim izdatkom za zdravstvo po prvi oceni SURS prispevalo 12,1 % oziroma 632,7 mio EUR. S 1. januarjem 2024 uveden nov obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 EUR se bo prvič indeksiral marca 2025 glede na rast povprečne bruto plače v letu 2024 (več glej Okvir 5, poglavje 3.1). To bo delež javnih izdatkov za zdravstvo v letu 2024 povečalo na okoli 86 %, s čimer bo med največjimi v EU.
9. Izdatki za dolgotrajno oskrbo
V letu 2021 so se javni izdatki za dolgotrajno oskrbo (DO) že tretje leto zapored močno povečali, vendar v deležu BDP še vedno zaostajajo za EU. Že v letu 2019 se je v strukturi financiranja DO precej povečal delež javnih izdatkov, glavni razlog je bil uveljavitev Zakona o osebni asistenci (ZOA, 2017), ki je znatno povečal javno financiranje DO na domu. V letih 2020 in 2021 so se javni izdatki za DO še povečali, kar je bilo deloma povezano z dodatnimi zaposlitvami v domovih za starejše in dodatki k plačam zaradi epidemije, deloma pa z naraščajočimi izdatki za osebno asistenco: znatno se je povečalo število osebnih asistentov in prejemnikov komunikacijskega dodatka (od okoli 1000 v začetku leta 2019 na skoraj 6000 konec leta 2023). Mednarodna primerjava za javne izdatke za DO v letu 2021 (zadnji podatek) kaže, da so ti v povprečju EU znašali že 1,8 % BDP, v Sloveniji pa 1,1 % BDP. Med državami so velike razlike, največ, med 2 in 4 % BDP, so leta 2021 za to namenile Nizozemska, Švedska, Nemčija, Danska, Belgija, Finska in Francija. Razlike niso le posledica različnih stopenj gospodarske razvitosti držav, ampak tudi različnih sistemov DO, demografskih dejavnikov ter razlik v življenjskih vzorcih, zlasti vloge družine in neformalne oskrbe. V Sloveniji se je z letom 2024 uveljavil nov Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je za prenovljene storitve in hitrejši razvoj DO na domu uvedel dodatne javne vire (glej Okvir 6).
Izdatki za zdravstveni del DO dosegajo zgolj 70 % povprečja EU. Kljub zelo hitri rasti v obdobju 2019–2021 (realno povečanje za 12 %) so izdatki za zdravstveni del DO v EUR PKM (paritetah kupne moči) na prebivalca še vedno bistveno nižji kot v povprečju EU (2021: 70 % navadnega povprečja in zgolj 50 % tehtanega povprečja EU), v primerjavi z razvitejšimi državami pa kar od 3- do 4-krat nižji. Te države so v zadnjem desetletju povečale zlasti javne izdatke v DO na domu, v letih 2020 in 2021 pa v povezavi z epidemijo tudi za institucionalno DO.
10. Stopnja delovne aktivnosti
Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let) je bila v drugem četrtletju 2023 ob vztrajnem pomanjkanju delovne sile na najvišji ravni doslej in že tretje leto nad ciljem SRS. Na povišanje v obdobju 2013–2019 so ob gospodarski rasti in povečanem povpraševanju po delovni sili vplivala tudi demografska gibanja. Naraščanje se je v drugem četrtletju 2020 ustavilo z epidemijo covida-19, zaradi hitrega gospodarskega okrevanja pa je delovna aktivnost v drugem četrtletju 2022 že presegla raven iz enakega obdobja leta 2019. Leta 2023, v razmerah vztrajnega pomanjkanja delovne sile, je dosegla najvišjo raven doslej, zaradi ohlajanja gospodarske rasti pa se je naraščanje stopnje upočasnilo. Stopnja delovne aktivnosti mladih (20–29 let) je v drugem četrtletju 2023 ostala nižja kot pred epidemijo, saj se je obseg študentskega dela od epidemije močno zmanjšal. Delovna aktivnost starejših (55–64 let) se je v obdobju 2020–2022 nekoliko povečala, v drugem četrtletju 2023 pa nekoliko znižala, s čimer se je povečal zaostanek za EU (na 8,3 o. t. v drugem četrtletju 2023). Stopnja delovne aktivnosti nizko izobraženih je po večletnem naraščanju s koronakrizo močno upadla, a v letu 2023 ponovno presegla raven iz leta 2019. Na močan upad stopnje delovne aktivnosti med koronakrizo je vplival velik delež zaposlenih z nizko izobrazbo v dejavnostih, ki so bile zaradi omejitvenih ukrepov med epidemijo med najbolj prizadetimi. Raven stopnje delovne aktivnosti iz leta 2019 je najbolj presegla primorsko-notranjska, najbolj pa je zaostala goriška regija. V letu 2023 samo primorsko-notranjska in koroška regija nista dosegli nacionalnega cilja SRS za 2030, cilj evropskega stebra socialni pravic za leto 2030 pa sta dosegli gorenjska (80,8 %) in osrednjeslovenska regija (80 %).
11. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih
Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih se je po zniževanju v obdobju 2015–2022 leta 2023 ponovno povečala. Po podatkih EU-SILC 2023 (ki upoštevajo dohodke iz leta 2022) je bilo tveganju revščine izpostavljenih 5,7 % delovno aktivnih, starih 18 let in več. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih se je najbolj povišala za moške (s 5,4 % na 6,5 %, pri ženskah pa s 4 % na 4,8 %). V zadnjih desetih letih je bilo tveganje revščine delovno aktivnih v Sloveniji nižje kot v povprečju EU. Prav tako se je v enakem obdobju tudi bolj znižalo kot v povprečju EU. Glede na starost se je v obdobju 2013–2023 najbolj znižala stopnja tveganja revščine delovno aktivnih, starih 18–24 let (s 7,5 % na 5,2 %). Slednje bi bilo lahko povezano s hitrejšim povečevanjem minimalne plače od povprečne plače, ki jo bistveno pogosteje prejemajo mladi kot druge starostne skupine, in s poviševanjem minimalne urne postavke za študentsko delo.
Stopnja tveganja revščine delovni aktivnih je v večini držav višja pri začasno zaposlenih, zaposlenih s krajšim delovnim časom in samozaposlenih. V obdobju 2014–2022 se je v Sloveniji močno zmanjšala izpostavljenost tveganju revščine med začasno zaposlenimi (s 14,6 % leta 2014 na 3,4 % leta 2022), v letu 2023 pa se je s precejšnim povečanjem na 10,3 % vrnila na raven iz leta 2017. Tudi tveganje revščine zaposlenih s krajšim delovnim časom je leta 2022 doseglo najnižjo raven, a se je v letu 2023 s 13,8 % vrnilo na podobno raven kot pred desetimi leti. V večini držav EU so tveganju revščine delovno aktivnih bolj izpostavljeni tuji državljani kot pa državljani opazovane države. Leta 2022 je bilo tveganju revščine izpostavljenih 4,2 % delovno aktivnih državljanov Slovenije (EU: 7,5 % državljanov opazovane države) in 13,9 % delovno aktivnih tujih državljanov (EU: 19,4 %). Razlika med stopnjo tveganja revščine državljanov Slovenije in tujih delovno aktivnih državljanov je 3,4-kratna (v povprečju EU pa med opazovano državo in tujimi državljani: 2,3-kratna).
12. Stopnja brezposelnosti in dolgotrajne brezposelnosti
Stopnja brezposelnosti se je ob nadaljnjem pomanjkanju delovne sile v drugem četrtletju 2023 zmanjšala na 3,6 %, kar je najnižja raven doslej in opazno nižje kot v povprečju EU. V obdobju 2014–2019 se je ob okrepljenem zaposlovanju zniževala; najbolj pri nizko izobraženih, glede na spol pa podobno. Usmerjenost aktivne politike zaposlovanja k mladim in povečan obseg študentskega dela sta do leta 2019 prispevala tudi k hitremu zniževanju brezposelnosti mladih (15–24 let). Z epidemijo in močnim upadom gospodarske aktivnosti zaradi zajezitvenih ukrepov se je brezposelnost v letu 2020 povečala (na 5 %), a znatno manj, kot bi se brez ukrepov za ohranjanje delovnih mest. Najbolj se je povečala za nizko izobražene in ženske, glede na starost pa je močan upad gospodarske aktivnosti na trgu dela najbolj prizadel mlade (15–24 let), predvsem zaradi izrazitega upada študentskega dela. V razmerah gospodarskega okrevanja v drugi polovici leta 2020 se je brezposelnost znova zmanjševala in se je v drugem četrtletju 2021 že močno približala ravni iz enakega obdobja 2019 ter bila opazno nižja kot v povprečju EU, kjer se je povečala. Zmanjševanje se je ob velikem povpraševanju po delovni sili nadaljevalo tudi v letu 2022 in 2023, tudi v skupinah, ki so bile v predhodnih letih najbolj prizadete, s čimer je bila dosežena najnižja raven doslej.
Veliko pomanjkanje delovne sile se kaže tudi v nižanju stopnje dolgotrajne brezposelnosti, ki je bila v drugem četrtletju 2023 1,5-odstotna in prav tako na najnižji ravni doslej. V obdobju konjunkture (2014–2019) so se sprva razmere v Sloveniji izboljšale samo za brezposelne s krajšim trajanjem brezposelnosti. V razmerah vse večjega pomanjkanja delovne sile pa se je postopoma zmanjševalo tudi število dolgotrajno brezposelnih. V krizi zaradi pandemije covida-19 se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v Sloveniji sprva malenkost zvišala, a do drugega četrtletja 2023 dosegla najnižjo raven doslej ter bila pod povprečjem EU. Večji od povprečja EU je ostal delež dolgotrajno brezposelnih med vsemi brezposelnimi, kar je povezano predvsem z nizkim obsegom skupne brezposelnosti v Sloveniji.
13. Začasne in prekarne zaposlitve
Delež začasnih zaposlitev se je v obdobju epidemijo zmanjšal, v zadnjih treh letih pa nekoliko povečal, a ostal nižji kot leta 2019. Ob izbruhu epidemije so se podjetja odzvala z nepodaljševanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas in z zmanjšanjem povpraševanja po študentskem delu, kar se je odrazilo v precejšnjem zmanjšanju začasnih zaposlitev. Ob povečanem povpraševanju po delovni sili v letih 2021 in 2022 se je delež začasnih zaposlitev nekoliko povečal, v letu 2023 pa ob vedno večjem pomanjkanju delovne sile nekoliko zmanjšal in bil podobno kot v drugih državah EU največji med ženskami. Razširjenost začasnih zaposlitev pa je še vedno velika med mladimi (15–24 let), kjer ostaja kljub precejšnjemu zmanjšanju v zadnjih letih nad povprečjem EU.
Delež prekarnih zaposlitev se je od leta 2018 zmanjševal in se leta 2022 spustil pod povprečje EU. Na precejšnje zmanjšanje deleža prekarnih zaposlitev leta 2021 v vseh državah EU je vplivala tudi metodološka sprememba pri prikazovanju delovno aktivnih. Leta 2022 je bil delež prekarnih zaposlitev v Sloveniji najmanjši doslej (od prvega izračuna v letu 2008). V povprečju EU se je delež zmanjšal manj kot v Sloveniji. Čeprav se delež prekarnih zaposlitev od leta 2018 zmanjšuje, pa je prekarno delo pereče predvsem za določene skupine zaposlenih (mladi, nizko izobraženi, tuji delavci in drugi, ki nimajo delavskih zaupnikov). Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je skušalo določene vidike prekarnosti in izkoriščanja delavcev v letu 2023 urediti s pomočjo zakonodaje na področju evidenc delovnega časa.
14. Bolniška odsotnost
Leta 2023 se je odsotnost z dela zaradi bolezni (absentizem) nekoliko znižala, še vedno pa je ostala bistveno višja kot pred epidemijo. Leta 2023 se je delež bolniškega staleža v delovnih dnevih znižal na 5,9 % (po vrhu iz leta 2022: 6,1 %) (ZZZS, 2024). Pri tem se je znižal delež v breme ZZZS. Glavni razlog je bil upad izolacij v primeru covida-19 v letu 2023, saj so bile leta 2022 še ključne za znatno povišanje odsotnosti. Po drugi strani se je leta 2023 povečala bolniška odsotnost v breme delodajalcev, kljub temu da je bila od 1. marca v veljavi sprememba, po kateri so delodajalci nosili breme izplačila nadomestil do 20. dneva odsotnosti (prej do 30. dneva). Povečalo se je zlasti število kratkih odsotnosti z dela, kar je lahko povezano tudi s poenostavljenim urejanjem bolniške odsotnosti prek portala ali elektronske pošte oz. brez stika z zdravnikom. Z izjemo leta 2020 se absentizem povečuje že od leta 2014, kar povezujemo s hitro rastjo zaposlenosti, kasnejšim upokojevanjem, podaljševanjem čakalnih dob v zdravstvu in staranjem delovno aktivnega prebivalstva. Odsotnost z dela je bistveno večja pri ženskah (26,7 koledarskega dneva) kot pri moških (17,5 koledarskega dneva), razlika med spoloma pa se iz leta v leto povečuje. Do tega prihaja zaradi visoke zaposlenosti žensk, ki pogosteje prevzemajo skrb za nego otroka, pa tudi zaradi slabo urejene dolgotrajne oskrbe (neformalni oskrbovalci so večinoma ženske). Za izboljšanje položaja neformalnih oskrbovalcev je bila uvedena možnost koriščenja do petih dni oskrbovalskega dopusta na leto (ZDR-1D, 2023). Tudi v mednarodni primerjavi Slovenija presega povprečje EU: v letih 2021 in 2022 se je zelo povečalo število izgubljenih delovnih dni, poročanih v mednarodne baze, in sicer na 18,1 izgubljenega delovnega dneva s plačano bolniško odsotnostjo (EU-23: 12,8 leta 2020). Pravica do nadomestila za začasno zadržanost z dela v Sloveniji ni omejena niti po višini niti po trajanju, v primerjavi z drugimi državami so visoki tudi odmerni odstotki za priznanje višine nadomestila (ZZZS, 2023).
15. Neenakost glede porazdelitve dohodka
Vrednosti kazalnikov dohodkovne neenakosti (Ginijevega količnika in razmerja kvintilnih dohodkovnih razredov) sta v Sloveniji še naprej med najnižjimi v EU. Nizka dohodkovna neenakost v Sloveniji je predvsem posledica majhne plačne neenakosti, deloma pa tudi prerazdelitve, ki jo zagotavljajo socialni transferji (uveljavljanje pravic za denarne prejemke in subvencije). Delež dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je bil tudi leta 2023 (na dohodku iz leta 2022) 3,3-krat večji kot pri 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev, kar je že sedem let zapored v okviru cilja SRS. Podrobni podatki, ki so na voljo za leto 2022 (na dohodkih iz leta 2021), kažejo, da je v veliki večini članic EU razmerje kvintilnih dohodkovnih razredov 80/20 večje za mlajše od 65 let in manjše za starejše od 65 let, v Sloveniji pa je slika obrnjena. Ob tem ima Slovenija podobno kot Irska izjemno majhne razlike glede na ti dve starostni skupini. Vendar pa je bila neenakost za stare 65 let in več v Sloveniji vseeno večja kot v šestih drugih članicah EU, za mlajše od 65 let pa najnižja v EU. Petina dohodkovno najrevnejših gospodinjstev je razpolagala z desetino celotnega razpoložljivega dohodka, petina dohodkovno najbogatejših gospodinjstev pa s tretjino celotnega razpoložljivega dohodka.
Kljub različnim krizam v obdobju 2008–2022 so bile spremembe v porazdelitvi dohodka v Sloveniji manjše kot v povprečju EU. Pri dohodkovni porazdelitvi je bilo v obdobju 2009–2014 opazno majhno povečanje, na kar je vplivala gospodarska in finančna kriza ter sprejetje varčevalnih ukrepov po njej. Z letom 2015 pa je ob hitri rasti gospodarske aktivnosti in s postopnim ukinjanjem varčevalnih ukrepov ter hitro rastjo minimalne plače neenakost v porazdelitvi dohodka vnovič začela upadati. V prvem letu krize zaradi covida-19 se neenakost v Sloveniji za razliko od povprečja EU ni povečala, v letu 2022 (na dohodkih iz leta 2021) pa se je pokazal rahel porast, v povprečju EU pa upad neenakosti. Podobno gibanje za Slovenijo kaže tudi standardna ekonomska mera dohodkovne neenakosti – Ginijev količnik, ki se je leta 2023 (na dohodkih iz leta 2022) rahlo povišal in znašal 0,234 (SURS, 2024b).
16. Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka
Po višini mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka Slovenija ostaja v sredini držav članic EU. Visokim rastem mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka do vključno leta 2009 je sledilo obdobje upada ali nizkih rasti (2010–2014) kot posledica zmanjšane gospodarske aktivnosti med gospodarsko-finančno krizo, varčevalnih ukrepov (ZUJF in ZUPJS) in sprememb pri dodeljevanju transferjev (ZSVarPre), ki so znižali ekvivalentne razpoložljive dohodke, s tem pa tudi njihovo mediano. Z gospodarsko konjunkturo (2014–2019) in postopnim opuščanjem varčevalnih ukrepov se je mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka v Sloveniji in v povprečju EU postopno povečevala, kar je prispevalo k izboljševanju življenjskega standarda prebivalcev. Rast mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka se je v Sloveniji ob podpori interventnih ukrepov nadaljevala tudi med krizo covida-19 ter leta 2022 (izračun na dohodkih iz leta 2021) v standardu kupne moči (SKM) na prebivalca tudi prvič presegla povprečje EU.
Pri osebah, starih 65 let in več, je mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka kljub večletni rasti v obdobju 2019–2022 še zaostajala za povprečjem države, glede na spol so bile razlike nekoliko večje kot v povprečju EU. Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka v EUR se je v Sloveniji v obdobju 2010–2022 povečala bolj kot v povprečju EU, pri čemer je tako v Sloveniji kot v EU najvišje ravni pričakovano dosegalo delovno aktivno prebivalstvo v starosti 18–64 let. Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka starostne skupine do 18 let je dosegala podobno vrednost kot nacionalno povprečje, kar je predvsem odraz politik zagotavljanja materialnih pogojev za otroke in mladino. Mediana ekvivalentnega razpoložljivega dohodka oseb, starih 65 let in več, je do vključno leta 2018 dosegala najnižje rasti, predvsem zaradi skromne rasti povprečne pokojnine, ob njeni okrepitvi pa se je v obdobju 2019–2022 opazno povečala, a za skupnim povprečjem v državi zaostaja še za 16,6 %, kar je več kot v povprečju EU (8,9 %). Rast mediane dohodka visoko izobraženih v obdobju 2010–2022 je bila opazno nižja kot pri dohodkih srednje in nizko izobraženih, na kar je vplivalo progresivno znižanje plač v javnem sektorju v obdobju javnofinančne konsolidacije (2013) in naraščanje deleža terciarno izobraženih mladih, ki se zaposlujejo na delovnih mestih, za katere je potrebna srednja ali nizka izobrazba (glej poglavje 2). Glede na spol so bile razlike v Sloveniji večje kot v povprečju EU (ženske so imele za 4,3 % nižjo mediano ekvivalentnega razpoložljivega dohodka kot moški, EU: 3,6 %).
17. Stopnja tveganja socialne izključenosti
Stopnja tveganja socialne izključenosti, ki je med nižjimi v EU, se je v zadnjih dveh letih nekoliko povečala, tveganje za nekatere ranljive skupine pa ostaja že daljše obdobje krepko nad povprečjem EU. Po raziskavi EU-SILC 2023, ki upošteva dohodke iz leta 2022, se je stopnja tveganja socialne izključenosti povečala za 0,4 o. t. in je bila enaka kot leta 2019. Zvišali sta se stopnja tveganja revščine (za 0,6 o. t.) in stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti (za 0,6 o. t.) (glej poglavje 3.3), stopnja zelo nizke delovne intenzivnosti pa je ostala nespremenjena. V letu 2023 je bilo socialno izključenih okrog 287 tisoč oseb, kar Slovenijo oddaljuje od cilja ESSP do leta 2030 (manj kot 270 tisoč oseb). Stopnja tveganja socialne izključenosti otrok je bila zadnja širi leta najnižja v EU, vztrajno pa se je povečevala za otroke manj izobraženih staršev, zlasti do šestega leta starosti, ki je bila po zadnjih podatkih celo najvišja med vsemi članicami EU. Nadpovprečna ostaja tudi socialna izključenost starejših prebivalcev, kar utrjuje vrzel tveganja glede na starost. Zaradi koronakrize se je v letih 2021 in 2022 socialna izključenost močno povečala v obalno-kraški statistični regiji (glej poglavje 3.3).
Stopnja tveganja revščine se je leta 2023 dvignila nad raven iz leta 2019, močno se je povečalo dolgotrajno tveganje revščine, pereč ostaja tudi položaj ranljivih družbenih skupin. Pod pragom tveganja revščine je leta 2023 (izračun na dohodkih iz leta 2022) živelo 264.000 oseb. Znatnemu zmanjšanju tveganja dolgotrajne revščine v letu 2022 (za 23.000 oseb) je sledil močan porast v letu 2023 (na 123.000 oseb). Po zadnjih mednarodno primerljivih podatkih iz leta 2022 nekatere skupine prebivalstva revščino še vedno tvegajo pogosteje kot v povprečju EU, zlasti enočlanska gospodinjstva, upokojenci, stari 55–64 let, nizko izobraženi, najemniki stanovanj, gospodinjstva z nizko delovno intenzivnostjo, gospodinjstva s hudo hendikepiranimi otroki idr. (glej poglavje 3.3). Ob tem ocenjujemo, da zaradi omejitev raziskave EU-SILC (UMAR, 2021a) s temi statistikami ne zaznavamo povečanja revščine med nekaterimi družbenimi skupinami, ki ga zaznavajo nekatere druge analize: že več let se povečuje število brezdomnih, večajo se stiske tujih delavcev in migrantov, na kar opozarjajo humanitarne in druge organizacije, nacionalne strokovne institucije pa tudi na tveganje revščine hendikepiranih oseb, na medgeneracijski prenos revščine, na skrito revščino ter na nezadostno spremljanje in ciljno ukrepanje države (EAPN, 2022; Korpič-Horvat idr., 2022; Kump in Stropnik, 2022; Računsko sodišče, 2021b; Varuh človekovih pravic, 2023a).
18. Materialna in socialna ter dohodkovna prikrajšanost
V obdobju 2015–2022 se je stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti hitro zniževala, v letu 2023 pa se je povečala; preprečevanje absolutne revščine ostaja izziv v Sloveniji in EU. Od zadnje spremembe metodologije merjenja stopnje (resne) materialne in socialne prikrajšanosti (MSP), ki omogoča primerljivost podatkov od leta 2015, sta se stopnji v Sloveniji znižali bolj kot v povprečju EU in leta 2022 dosegli najnižjo raven. V letu 2023 pa se je resna MSP povečala (na 2,0 %), a ostala nižja kot pred letom 2020. Resno materialno in socialno prikrajšanih je bilo okrog 41.000 prebivalcev, okrog 10.000 oseb pa je bilo izpostavljenih vsem trem oblikam socialne izključenosti. Gospodinjstva, katerih dohodek ne dosega minimalnih življenjskih stroškov (absolutna revščina), so upravičena do socialnih in materialnih pomoči: v povprečju leta 2023 je bilo do denarne socialne pomoči (DSP) upravičenih 75.572 oseb, do izredne DSP 10.521 oseb, do varstvenega dodatka (VD) pa 25.716 oseb (MDDSZ, 2024a). Upravičenost in višina (cenzus) pomoči sta odvisna od vrednosti, ki se po zakonu vsakih šest let določi z osnovnim zneskom minimalnega dohodka (OZMD). Ustrezna višina omenjenih socialnih transferjev, ki morajo biti namenjeni tistim, ki si tega sami niso zmožni zagotoviti, je pomembna za preprečevanje absolutne revščine in za ohranjanje človekovega dostojanstva (glej poglavje 3.3). Materialno pomoč v hrani in oblekah letno prejme okrog 150.825 oseb, predvsem ženske in otroci do 15. leta starosti.
Zaradi draginje se je delež gospodinjstev s finančnimi težavami iz najnižjega kvartilnega dohodkovnega razreda v letu 2023 približal ravni iz začetka leta 2021, a ostal precej pod povprečjem EU, kjer se je položaj revnih gospodinjstev zaostril najbolj v zadnjem desetletju. Finančni položaj gospodinjstev se je zaradi epidemije in visoke inflacije poslabšal tudi v Sloveniji, kar je poskušala država zajeziti s številnimi ukrepi. Zaradi draginje se je delež gospodinjstev, ki se zadolžujejo ali živijo od prihrankov, iz najnižjega kvartilnega dohodkovnega razreda v letu 2023 povečal, a ni presegel najvišje ravni iz leta 2017 (glej poglavje 3.3). Gospodinjstva s finančnimi težavami so svoje finančne potrebe tudi v letu 2023 še naprej v večji meri premoščala s porabo prihrankov, nekoliko pa se je povečal tudi delež gospodinjstev, ki so se zadolževala.
19. Izdatki za socialno zaščito
Izdatki za socialno zaščito so se zaradi epidemije v letih 2020 in 2021 v Sloveniji povečali (nominalno za 14,2 % in 6,5 %) bolj kot v povprečju EU (za 8,3 % oz. 2,4 %). V Sloveniji so dosegli 13,1 mrd EUR, merjeni v deležu BDP in v standardih kupne moči (SKM) na prebivalca pa so še vedno zaostajali za povprečjem EU (v obdobju 2008–2020 so bili v povprečju letno za 4,9 o. t. nižji od povprečja EU). V SKM na prebivalca pa so izdatki za socialno zaščito v letu 2021 dosegli 72,1 % povprečnih izdatkov EU, kar je največ po letu 2009. Od finančno-gospodarske krize leta 2008 so se v razmerju do EU zniževali zaradi varčevalnih ukrepov in uveljavitve nove socialne zakonodaje in leta 2016 v tej primerjavi dosegli najnižjo raven (66,2 % povprečja EU v SKM na prebivalca). Med posameznimi področji so najbližje povprečju EU izdatki za najrevnejše (tj. druge oblike socialne izključenosti), za katere je Slovenija v obdobju 2008–2021 v SKM na prebivalca namenila skoraj enako kot v povprečju EU. Sledijo izdatki za področje bolezen in zdravstveno varstvo (2021: 85,6 % povprečja EU; 2008–2021: 81,6 %).
Pretežni delež izdatkov za socialno zaščito je v Sloveniji in EU namenjen za področji starost ter bolezen in zdravstveno varstvo, med epidemijo pa so se izrazito povečali izdatki za brezposelnost. Leta 2021 je za področje starost Slovenija namenila 37,9 % (EU: 38,1 %), za bolezen in zdravstveno varstvo pa 33,8 % (EU: 28,5 %). Izdatki za prvo področje v zadnjih letih naraščajo zaradi povečevanja izdatkov za pokojnine (a glede na BDP še nimajo tendence naraščanja). Izdatki za bolezen in zdravstveno varstvo pa se povečujejo zaradi višjih izdatkov za zdravstveno varstvo (glej kazalnik 3.8) in več bolniških odsotnosti (glej kazalnik 3.14). Tretji največji delež v strukturi izdatkov je bil leta 2020 v EU (7,9 %) in Sloveniji (7,4 %) namenjen družinam in otrokom. Zaradi interventnih ukrepov med epidemijo (povračila nadomestila plače – začasno čakanje na delo, povračila nadomestil za skrajšani delovni čas, začasno denarno nadomestilo ipd.) so se leta 2020 izdatki za brezposelnost več kot potrojili, za nadaljnjih 14 % so se povečali tudi leta 2021. Njihov delež je bil skoraj trikrat večji kot leta 2019, a je ostal manjši kot v EU (6,3 %, 2019: 2,3 %; EU: 7,3 %, 2019: 4,5 %).
20. Stanovanjski stroški in stopnja stanovanjske prikrajšanosti
Stanovanjski stroški v Sloveniji so v primerjavi s povprečjem EU nižji zaradi visokega deleža lastniških stanovanj, podobno kot v EU najbolj obremenjujejo osebe v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine. Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški je po večletnem padanju tudi v letu 2022 ostala na 4,1 % in bila več kot polovico nižja od povprečja v EU (8,7 %). Med osebami v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine je porasla za 2,2 o. t. na 23,1 % (EU: 33,1 %). Več kot tri četrtine stanovanj v Sloveniji je lastniških (EU: 69,1 % leta 2022), zato je stopnja stanovanjskih stroškov nižja. Najvišja je bila leta 2022 med najemniki z najemnino po tržni ceni (17,9 %; EU: 20,8 %), a se tudi tu od leta 2016 znižuje. Na stanovanjske stroške vplivata še kakovost in velikost stanovanj. Slovenija ima v primerjavi z državami EU nizko stopnjo hude stanovanjske prikrajšanosti (HSP), a eno najvišjih stopenj stanovanjske prikrajšanost (SP), ki pa se znižuje že od leta 2014. Leta 2022 je 18 % gospodinjstev oz. 27 % gospodinjstev v prvem kvintilnem dohodkovnem razredu živelo v stanovanju v slabem stanju, največ, skoraj četrtina gospodinjstev, v pomurski regiji in jugovzhodni Sloveniji. Že vrsto let so v najslabšem položaju upokojenci, ki so pogosto lastniki prevelikih stanovanj in/ali stanovanj v slabem stanju, kar lahko povzroči previsoke stroške za vzdrževanje stanovanja (Kump in Stropnik, 2022). Eden od glavnih razlogov za slabo stanje stanovanja je starost in slaba vzdrževanost stanovanj. Okoli 80 % stanovanj je bilo zgrajenih do leta 1990, v letih 2016–2021 pa le okoli 2 % (17.232 stanovanj), največ v osrednjeslovenski, najmanj pa v zasavski regiji.
21. Izkušnje z diskriminacijo
Delež prebivalcev, ki so občutili diskriminacijo ali nadlegovanje, se je v obdobju 2009–2019 postopoma zmanjševal, leta 2023 pa se je oddaljil od cilja SRS, a ostal med manjšimi v EU. Najpogosteje so se posamezniki počutili diskriminirane zaradi starosti (4 %), spola (3 %) in splošnega videza (3 %). Diskriminacijo zaradi invalidnosti, vere ali prepričanj, političnega prepričanja ali socialnoekonomskega položaja je občutilo 2 % vprašanih, zaradi etničnega porekla ali barve kože pa 1 % vprašanih. Diskriminacija je bila glede na večino zgoraj naštetih osebnih okoliščin pod povprečjem EU, glede na splošni videz, invalidnost in vero ali prepričanje pa je bila enako pogosta kot v povprečju EU. Izkušnje z diskriminacijo so pogosteje navajali posamezniki, ki so se uvrstili med pripadnike manjšinske skupine. V primerjavi z letom 2019 se je v Sloveniji in povprečju EU najbolj povečala starostna diskriminacija (za 2 o. t.). To še bolj poudarja potrebo po krepitvi prizadevanj proti starizmu. Ta se kaže v družbenih normah, politikah in praksah institucij, ki nepravično omejujejo priložnosti in sistematično prikrajšajo posameznike zaradi njihove starosti (EESO, 2023; WHO, 2021).
Prebivalci, ki so občutili diskriminacijo v Sloveniji, so jo najpogosteje doživljali na delovnem mestu in v javnem prostoru, v primerjavi s povprečjem EU pa pri dostopu do zdravstvenih storitev. Leta 2023 je o diskriminaciji na delovnem mestu poročalo 26 % vprašanih, kar je manj kot leta 2019 (33 %) in blizu povprečja EU. Diskriminacijo na delovnem mestu je občutilo 29 % moških in 22 % žensk, najpogosteje so o njej poročali tisti v starostni skupini 25–34 let. O diskriminaciji v javnem prostoru je v Sloveniji poročal manjši delež vprašanih (25 %) kot v povprečju EU (32 %). Delež prebivalcev, ki so občutili diskriminacijo pri dostopu do/uporabi zdravstvenih storitev, je v Sloveniji znašal 20 % in je bil med največjimi v EU. O njej je poročalo bistveno več žensk (27 %) kot moških (12 %), najpogosteje so jo doživljali anketiranci v starostni skupini 65–74 let.
1. Emisijska produktivnost
Izpusti toplogrednih plinov (TGP), ki so se v epidemiji ob nižji gospodarski aktivnosti pričakovano zmanjšali in nato ob oživitvi nekoliko povečali, so se leta 2022 z manjšo porabo premoga v termoelektrarni zmanjšali na najnižjo raven v zadnjih dveh desetletjih. Skupaj so znašali 15,6 mio ton ekvivalenta CO2, kar je bilo za 2,8 % manj kot v letu prej, za 1,9 % manj kot v letu 2020 in 24,2 % manj od njihove visoke ravni v letu 2005. K letnemu skupnemu zmanjšanju so največ prispevali nižji izpusti iz energetike (za 19 %), zaradi v energetski krizi manjše porabe premoga v termoelektrarni, in industrijskih procesov (za 7 %), nižji pa so bili izpusti tudi iz večine drugih sektorjev. Povečali pa so se iz dveh sektorjev: iz prometa, kjer jih nastane okoli tretjina (za 11 %), na 5,8 mio ton ekvivalenta CO2, in iz goriv v industriji (za 2 %). V sektorjih, ki so vključeni v sistem trgovanja s pravicami (ETS sektor) in kjer so se v daljšem obdobju zmanjševali hitreje, so se zmanjšali za 14 %. Nasprotno so se v sektorjih, ki v shemo trgovanja niso vključeni (neETS sektor), povečali za 3,5 %. Skupno zmanjšanje se je po ocenah Eurostat (2024) nadaljevalo še v prvi polovici leta 2023. Izpusti so se po teh ocenah zmanjšali tudi v EU, tako v letu 2022 kot tudi v prvi polovici leta 2023.
Z nižjimi izpusti in gospodarsko rastjo se je v letu 2022 ponovno povečala emisijska produktivnost, ki je nižja kot v povprečju EU, a zaostanek se je v letu 2021 zmanjšal za 4,4 o. t., na 7,4 %. Rast produktivnosti, merjena z razmerjem med BDP in izpusti TGP, ki je od leta 2008 do 2014 z gospodarsko-finančno krizo nekoliko zastala, se je po njej podobno kot v EU pospešila, višja pa je bila tudi v letu 2022. V primerjavi s povprečjem EU se je leta 2021 (zadnji razpoložljiv podatek) zaostanek zmanjšal. V tem letu je bilo v Sloveniji na enoto izpuščenih TGP ustvarjenega za 7,4 % manj BDP kot v povprečju EU, kar pomeni najmanjši zaostanek v opazovanem obdobju po letu 2005. Po prvih ocenah naj bi se tak zaostanek ohranil tudi v letu 2022.
2. Energetska učinkovitost
Primarna raba energije, ki se je po zmanjšanju v epidemiji sprva povečala, se je z energetsko krizo v letu 2022 ponovno zmanjšala. Po znižanju ob manjši gospodarski aktivnosti v obdobju 2009–2013, spremembah v termoenergetiki in v nekaterih letih manjše potrebe po ogrevanju so na gibanja poleg pretežno naraščajoče rabe v prometu vplivali tudi drugi dejavniki, zlasti letna nihanja vodostajev rek in redni letni remonti jedrske elektrarne. Raba energije se je ponovno znižala ob umirjanju gospodarske rasti v letu 2019, še bolj pa ob zajezitvenih ukrepih zaradi epidemije leta 2020, ko je najbolj upadla v prometu. Energetska učinkovitost se je tudi zaradi manjše aktivnosti v krizah (gospodarsko-finančni v letu 2009 in covida-19 v letu 2020) izboljšala, cilja zmanjšanja primarne in končne rabe energije pa sta bila lažje dosegljiva. Z ukinjanjem omejevalnih ukrepov se je v letu 2021 močno povečala raba energije v prometu (za 14 %) in najbolj prispevala k dvigu skupne rabe energije. V letu 2022 pa se je, kljub nadaljnji močni rasti v prometu, skupna raba energije znižala za več kot 2 %. Ob manjši proizvodnji elektrarn zaradi suše in varčevanja s premogom se je močno zmanjšala raba energije v transformacijah (pretvorbi iz premoga in iz hidroenergije v električno energijo). Zaradi visokih cen energentov (zlasti plina in električne energije) je bila manjša tudi raba energije v industriji in gospodinjstvih.
Zaostanek energetske produktivnosti za povprečno v EU se je leta 2022 povečal za 2. o. t., na 9 %. Rast energetske produktivnosti (razmerja med BDP in bruto razpoložljivo energijo) je zastala le v prvih letih gospodarske in finančne krize in je bila leta 2011 za petino nižja kot v povprečju EU. Od takrat je večinoma naraščala hitreje kot v EU, tako da se je zaostanek Slovenije manjšal, še posebej v letu 2021, ko je bila rast BDP višja (pokovidno okrevanje), rast rabe energije pa za kar polovico nižja kot v EU. V tem letu je zaostanek znašal okoli 7 %, tj. najmanj po letu 1995, v letu 2022 pa se je povečal na 9 %. Ocenjujemo, da se je energetska produktivnost ob rasti BDP in zmanjšanju rabe energije izboljšala tudi v letu 2023.
Tudi končna raba energije, ki se je od leta 2005 zniževala podobno kot v EU, se je leta 2022 nekoliko znižala, a manj kot v EU. V industriji, kjer se je po letu 2008 znižala predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, se je v zadnjih letih krepila, v letu 2022 pa v razmerah energetske krize upadla na najnižjo vrednost v opazovanem obdobju. Znižala se je tudi v gospodinjstvih zaradi toplejših zim, energetske sanacije stavb, uporabe delilnikov toplote in sodobnejših ogrevalnih naprav. Raba v prometu pa se je zaradi povečanega tranzita po širitvah EU povečala, ob nihanjih ostala visoka, močno upadla v epidemiji in se nato v letih 2021 in 2022 še bolj povečala.
3. Delež obnovljivih virov energije
Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je po letu 2005 le skromno povečeval, v letu 2022 pa je ob manjši rabi lesa in biogoriv prvič upadel pod vrednost v EU. Delež rabe OVE se je v obdobju 2005–2022 najbolj povečal v gospodarski in finančni krizi leta 2009, ko je ob skoraj nespremenjeni rabi OVE močno upadla skupna končna raba energije, podobno pa je bilo tudi v letu 2020 ob epidemiji. V obeh letih se je povečal za več kot 2 odstotni točki. Med obema krizama je nihal glede na rabo lesa za ogrevanje in rabo hidroenergije, znatnejšega povečanja pa ni bilo. V letu 2022 se je zmanjšal za 1,7 o. t., na 22,9 %. Skupna raba OVE se je v Sloveniji v obdobju 2005–2022 tako povečala le za 8 %, v povprečju EU pa za 108 %. Slovenija v letu 2022 že tretje leto zapored ni dosegla ciljnega deleža OVE (vsaj 25 % od leta 2020 naprej), manjkajoči delež pa je tokrat statistično kupila od Hrvaške (prej od Češke). Poleg Slovenije je manjkajoče deleže v letu 2022 dokupilo še nekaj držav, ki pa so si za uvajanje OVE po letu 2005 večinoma precej bolj prizadevale in njihovo rabo za nekajkrat povečale. V Sloveniji so zaradi premajhnega dosedanjega napredka zelo oddaljeni tudi cilji za prihodnja leta. Za leto 2023 ocenjujemo, da se je delež OVE ob večji rabi hidroenergije in normalizaciji trga s peleti nekoliko povečal.
V strukturi OVE je v Sloveniji velik delež klasičnih in manjši delež drugih virov. Delež klasičnih OVE, med katere prištevamo les in hidroenergijo, je v Sloveniji še vedno nad 80 %, v EU pa pod 60 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe lesa za ogrevanje je zaželeno, a hkrati z vidika onesnaževanja zraka s prašnimi delci ob nepravilni uporabi ni ugodno. Delež drugih OVE, to je vetrne, sončne in geotermalne energije, biogoriv, toplotnih črpalk in bioplina, pa je med najmanjšimi v EU. Zaostanek je največji pri uporabi vetrnic: ta delež v Sloveniji znaša 0,05 %, v povprečju EU pa 16,4 % vseh OVE.
Podpore OVE so se zlasti zaradi visokih referenčnih tržnih cen elektrike v letu 2023 še nadalje znižale. Skupne podpore so znašale okoli 53 mio EUR in so bile medletno nižje za četrtino. Sončnim elektrarnam je bilo namenjenih 78 % skupnih podpor, elektrarnam na biomaso 12 %, bioplinskim elektrarnam in vsem drugim pa 10 %. Znesek podpore na enoto proizvodnje je pri sončnih elektrarnah še vedno več kot dvakrat višji kot pri drugih.
4. Promet po načinu prevoza
V Sloveniji je blagovni promet zaradi tranzitne lege države precej gost, ob veliko prepeljanega blaga po železnici pa je delež cestnega relativno majhen in precej nižji kot v EU. V daljšem obdobju se je delež cestnega blagovnega prometa v Sloveniji zmanjšal na manj kot dve tretjini, v povprečju EU pa povečal, na več kot tri četrtine. V letu 2021 (zadnji podatek) pa je bila smer spremembe obratna, saj se je obseg cestnega blagovnega prometa v primerjavi z železniškim v Sloveniji povečal precej bolj, v povprečju EU pa nekoliko manj. V obdobju 2005–2021 se je v Sloveniji obseg cestnega prometa povečal za več kot tretjino (kar je dvakrat toliko kot v povprečju EU), obseg železniškega pa za več kot polovico (v povprečju EU le za nekaj odstotkov). Prevozom glavnega slovenskega železniškega operaterja so po letu 2008 vse bolj konkurirali prevozi tujih prevoznikov, ki so v letu 2022 opravili že okoli 17 % vseh prevozov blaga po slovenskem železniškem omrežju. Cestni blagovni promet po slovenskem cestnem omrežju se je povečeval zlasti z večanjem tranzitnega prometa, tako da že več kot tri četrtine prevozov opravijo tuji prevozniki, kar je povezano z majhnostjo in tranzitno lego države. Obseg skupnega blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji razmeroma velik (v letu 2021 za 30 % večji kot v povprečju EU, večji je bil le v šestih članicah). V tem je bilo cestnega prometa na prebivalca več za dobro desetino, železniškega pa 2,5-krat toliko kot v povprečju EU. Velik del železniškega prometa je vezan na koprsko pristanišče in ga bo posodobitev povezave med Divačo in Koprom ter nekaterih drugih odsekov, tudi s sredstvi iz Načrta za okrevanje in odpornost, v prihodnje še okrepila, a med samim izvajanjem del se je oziroma se bo pretočnost prog tudi zmanjšala. Ocenjujemo, da se je delež cestnega blagovnega prometa v letih 2022 in 2023 še nekoliko povečal, v letu 2023 zlasti zaradi manjšega obsega prevozov po železnici.
Prevoz z osebnimi vozili je prevladujoči način potniškega prometa v vseh članicah EU, v Sloveniji pa je njegov delež med največjimi. To lahko delno pripišemo razgibanosti reliefa in razpršeni poselitvi, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Težave pri dostopu do njega ima v Sloveniji večji del prebivalcev kot v povprečju EU (po zadnji raziskavi v letu 2012 v Sloveniji četrtina, v povprečju EU petina). Ob takšni strukturi potniškega prevoza, kjer je javni prevoz v primerjavi s prevozom z avtomobilom relativno manj v uporabi, je tudi delež stroškov za prevoze v skupnih izdatkih gospodinjstev večji (v letu 2020 v Sloveniji 18 %, v povprečju EU 11 %). V letu 2020 so bile v času zajezitvenih ukrepov zaradi epidemije velike omejitve javnega potniškega prometa, tako da se je njegov delež v skupnem prometu dodatno zmanjšal. Z normalizacijo javnega potniškega prometa se je ta delež v letu 2021, nato pa tudi v letih 2022 in 2023, nekoliko povečal. Opisana gibanja v zadnjih nekaj letih pa seveda veljajo tudi za EU.
5. Snovna produktivnost
Snovna produktivnost med leti precej niha zlasti v povezavi s spremembami v gradbeni dejavnosti, zaostanek za EU pa se v zadnjem desetletju ni opazneje zmanjšal. Snovna produktivnost, merjena z razmerjem med BDP ter porabo surovin in materialov, se je ob zmanjšani gradbeni aktivnosti najbolj povečala v obdobju 2007–2012. Takratni upad gradbene aktivnosti je bil povezan z gospodarsko in finančno krizo ter dokončanjem avtocestnega križa (ki je bil večinoma zgrajen do leta 2009), ob tem pa se je močno zmanjšala poraba nekovinskih mineralov, ki je pred tem presegala dve tretjini celotne porabe snovi. Ob manjši rabi nekovinskih mineralov so na zmanjšanje skupnega obsega porabe snovi po letu 2011 opazneje vplivale tudi spremembe v termoenergetiki z manjšo porabo premoga. V letu 2019, ko se je rast opravljenih gradbenih del znova zelo umirila, je poraba nekovinskih mineralov upadla za skoraj 15 %, kar je povzročilo znatno izboljšanje snovne produktivnosti. V letu 2020 so zajezitveni ukrepi ob epidemiji vplivali zlasti na večje znižanje rabe tekočih energentov, skupna raba snovi pa je upadla manj kot BDP, tako da se je snovna produktivnost zopet nekoliko poslabšala. V letih 2021 in 2022 se je ponovno zelo povečala raba nekovinskih mineralov (za 21 % in 8 %), ki je v letu 2022 dosegla najvišjo raven po letu 2009. Rast celotne rabe snovi je presegla rast BDP, tako da se je snovna produktivnost (izračunana z BDP v stalnih cenah) v letu 2022 zmanjšala. Ker se je v EU povečala, se je povečal tudi zaostanek snovne produktivnosti za povprečno v EU, na 13 % (izračunana z BDP v SKM). Ocenjujemo, da se je snovna produktivnost v letu 2023 ob visoki aktivnosti v gradbeništvu in nizki rasti BDP še nekoliko zmanjšala.
Stopnja samooskrbe s snovjo, ki je večinoma nekoliko višja kot v povprečju EU, se je v letu 2022 zaradi močno povečanega neto uvoza peska in gramoza zmanjšala in bila pod povprečjem EU. Slovenija je z nekaterimi viri dobro preskrbljena. V letu 2022 je bilo v strukturi domače izkoriščene snovi več kot 65 % peska, gramoza, apnenca in sadre, pomembni domači viri pa so še kmetijski pridelki, lignit in les. V Slovenijo je bilo neto uvožene okoli 15 % skupno porabljene snovi, kar je nekoliko več kot v letu prej. V strukturi neto uvoza je običajno največ energentov, rud železa in barvnih kovin ter kmetijskih pridelkov, leta 2022 pa se je povečal delež peska in gramoza. V skupnem neto izvozu je bil po letu 2014 ob povečanem poseku lesa zaradi žledoloma, vetroloma in gozdnih škodljivcev razmeroma velik le neto izvoz lesa, zlasti hlodovine. Ta se je v letih 2018 in 2019 že precej znižal, v letu 2022 pa ponovno nekoliko povečal. Neto izvoz surovin domačo porabo snovi v izračunu znižuje, a z vidika učinkovitejše rabe virov je bolj smiselna njihova predelava v domači predelovalni industriji, ker ustvari več dodane vrednosti.
6. Odpadki
Skupna količina nastalih odpadkov se je v letu 2022 povečala, količina odpadkov brez mineralnih pa zmanjšala in je bila na prebivalca najmanjša do zdaj. V letu 2022 je nastalo skupaj 11,6 mio ton odpadkov, kar je skoraj četrtino več kot leto prej. Povečanje je bilo predvsem posledica večjega izkopa gradbenega materiala in s tem za tretjino večje količine mineralnih (predvsem gradbenih) odpadkov, ki zaradi visoke specifične teže prevladujejo v strukturi odpadkov. Količina nastalih odpadkov brez mineralnih je v letu 2022 znašala 2,4 mio ton, kar je 5 % manj kot v letu 2021. Na prebivalca je nastalo 1,4 ton odpadkov oz. 12 % manj kot leto prej in petino manj kot pred desetletjem. Komunalni odpadki, ki so predstavljali 9 % vseh odpadkov, in so v preračunu na prebivalca pod povprečjem EU, so se zmanjšali za 4 %, na 496 kg na prebivalca. V gospodinjstvih jih je nastalo 307 kg na prebivalca oz. skoraj 52 tisoč ton manj kot v letu 2021. Količina nevarnih odpadkov, ki se dolgoročno povečuje, se je v letu 2022 zmanjšala za 0,1 %, njihov delež v skupnih odpadkih pa se je znižal na 1,2 %. Zavrgli smo 2 % oz. 1 kg na prebivalca manj hrane kot leto prej.
Predelava odpadkov se je povečala bolj kot njihovo nastajanje. S končnim postopkom predelave je bilo v tem letu predelanih 11 mio ton odpadkov, kar je 36 % več kot v letu prej. Zaradi izrazitega povečanja mineralnih odpadkov je v strukturi postopkov predelave močno prevladovalo zasipanje (71 %), ob tem pa sta deleža recikliranja (27 %) in sežiganja odpadkov za pridobivanje energije (1 %) upadla. Delež recikliranih odpadkov brez mineralnih, ki se je po letu 2010 razmeroma hitro povečeval, v letu 2022 pa nekoliko zmanjšal, je višji kot v povprečju EU. Podobno velja tudi za delež recikliranih komunalnih odpadkov, ki se je tudi v tem letu povečal. Odlaganje na odlagališča, kar je najmanj zaželeno ravnanje z odpadki, se zmanjšuje, tako da jih je bilo v letu 2022 v obdobju po letu 2018 skupaj odloženih najmanj. Odlaganje samo komunalnih odpadkov, ki so že v treh četrtinah zbrani ločeno, pa se je v letu 2022 povečalo za petino, na 32 kg na prebivalca.
7. Okoljski davki
V letu 2022 so bili okoljski davki nominalno skoraj na enaki ravni kot v letu prej, glede na BDP pa so se znižali na najnižjo raven doslej. Večletna rast prihodkov od okoljskih davkov se je leta 2018 prekinila (–1,2 %), v letu 2020 so izraziteje upadli (–14,3 %) zaradi manjše gospodarske aktivnosti v epidemiji covida-19 ter znižanja trošarin na bencin in dizel. Po tem letu so se prihodki nominalno nekoliko povečali, ravni iz leta 2019 pa še niso dosegli. V okviru ukrepov za blaženje posledic energetske draginje so bile namreč trošarine na energente v letu 2022 nadalje znižane, hkrati pa je bila začasno ukinjena okoljska dajatev za obremenjevanje zraka z izpusti CO2 in znižan prispevek za OVE in SPTE. Predhodni podatki državnega proračuna za leto 2023 kažejo, da so se prihodki od trošarin na energente v tem letu približali ravni iz leta 2019. Višina trošarin (za dizel, kurilno olje in neosvinčeni bencin), ki se je v letu 2023 sicer večinoma zviševala, pa je bila konec tega leta še vedno nižja kot konec leta 2018. Pri zniževanju trošarin na energente v daljšem obdobju je bilo namreč v ospredju predvsem umirjanje cenovnih gibanj in ne toliko cilji, ki so povezani z okoljskimi politikami oz. cilji podnebnega prehoda, okoljski davki pa so glede na BDP ter vse prihodke iz naslova davkov in socialnih prispevkov lani dosegli najnižjo raven doslej (2,87 % BDP oz. 7,58 % vseh davkov in prispevkov).
Slovenija se po obremenitvi z okoljskimi davki glede na BDP še vedno uvršča med prvo tretjino članic EU. Delež prihodkov od okoljskih davkov glede na BDP je bil v Sloveniji leta 2022 za 0,85 o. t. višji kot v povprečju EU, razlika pa se je glede na leto 2013, ko je bilo preseganje največje, skoraj prepolovila. Visok delež v Sloveniji izhaja iz visokih prihodkov od davkov na energijo, kar je povezano z obsežno rabo pogonskih goriv v cestnem prometu in tranzitne geografske lege Slovenije, pa tudi razpršene poseljenosti prebivalstva in slabše razvitega javnega prevoza.
8. Ekološki odtis
Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja, ostaja kljub zniževanju razmeroma visok in nad evropskim povprečjem. Ekološki odtis je kvantitativna mera, ki kaže, koliko bioproduktivnega območja bi človeštvo potrebovalo za proizvodnjo dobrin in za absorpcijo odpadkov, ki jih pri tem ustvari. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). Njegovo gibanje kaže na veliko mero povezanosti gospodarske rasti in pritiskov na okolje, v strukturi pa je imel zaradi velike porabe fosilnih goriv večinski delež odtis ogljika. V obdobju 2014–2019 se je ekološki odtis, ki je v Sloveniji okoli dvakrat tolikšen kot v povprečju sveta in tudi višji kot v Evropi, povečeval, se nato v epidemiji Covida-19 pričakovano znižal in se kljub gospodarski rasti nekoliko znižal tudi v naslednjih dveh letih, po zadnji oceni na 4,8 gha/prebivalca. Ker se je v povprečju Evrope v zadnjih letih zvišal, se je vrzel med njima zmanjšala. Slovenija pa je tudi po zadnjem napredku, s katerim je nekoliko nadoknadila manjšo uspešnost pri zniževanju v obdobju 2000–2019, uvrščena v zgornjo polovico držav Evrope z višjim ekološkim odtisom, čeprav se je pomaknila blizu njenega povprečja. Ker je za gospodarski razvoj in ohranitev življenjskega sloga še vedno porabljenih razmeroma veliko naravnih virov ob precejšnjem onesnaževanju okolja, to ni trajnostna naravnanost in ni v skladu z razmeroma ambicioznim ciljem v SRS 2030 (3,8 gha/preb.), ki s prepočasnim napredkom postaja težje uresničljiv.
Z razmeroma visokim ekološkim odtisom je visok tudi ekološki primanjkljaj, ki je razlika do biološke zmogljivosti narave. Biološka zmogljivost oziroma biokapaciteta narave so tiste biološko produktivne površine, ki so se sposobne obnoviti. Podobno kot ekološki odtis so preračunane v globalne hektarje, pri čemer vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti. Biokapaciteta Slovenije je precej stabilna in se med leti bistveno ne spreminja. Tri četrtine njene vrednosti prinašajo gozdovi, ki pa kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida. Delež preostalih površin, predvsem obdelovalnih zemljišč in ribolovnih območij, je v primerjavi s povprečjem Evrope skromen. Ekološki odtis Slovenije (4,8 gha/prebivalca) po zadnjih podatkih znaša dvakrat toliko kot njena biološka zmogljivost obnavljanja virov. Nastali ekološki primanjkljaj (–2,3 gha/prebivalca) je s tem precej večji kot v povprečju sveta (–1,0 gha/prebivalca) in tudi večji kot v povprečju Evrope (–1,4 gha/prebivalca).
9. Kmetijska zemljišča v uporabi
Površina kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU), ki v Sloveniji zavzema precej manjši del skupne površine kot v povprečju EU, je v zadnjem desetletju po daljšem upadanju ostala stabilna, a do leta 2030 naj bi se po SRS nekoliko povečala. Površina KZU, ki predstavlja osnovni potencial prehranske varnosti, je v letu 2022 obsegala 479,4 tisoč ha, kar je 23,6 % celotne površine države. To je bilo približno enako kot v letu 2021 in kot pred desetletjem. Bolj se je zmanjševala pred tem, zaradi opuščanja kmetovanja, zaraščanja z gozdom in pozidave, tako da je bila leta 2022 za 15 % manjša kot ob osamosvojitvi države. Zmanjševanje zaraščanja in neobdelanosti površin ter trajna zaščita predvsem najboljših kmetijskih zemljišč pred spremembami v namenski rabi ostajajo prioritete v prizadevanjih za doseganje cilja SRS 2030, ki je več kot 24 % KZU v skupni površini države.
V luči zagotavljanja pogojev za lokalno pridelavo hrane je skrb vzbujajoča zlasti skromna površina obdelovalnih zemljišč. Po površini obdelovalnih zemljišč (njiv), ki so s stališča zagotavljanja prehranske varnosti najpomembnejša kategorija zemljišč, je Slovenija že dlje časa uvrščena med zadnje štiri države EU. V Sloveniji njive predstavljajo 36,9 % KZU oz. 8,4 arov na prebivalca, v povprečju EU pa 60,6 % KZU oz. 21,7 arov na prebivalca. Pridelavi zelenjave je namenjenih manj kot 3 % teh površin, skoraj tretjino pa pridelavi zelene krme za živali. Krma se prideluje tudi na trajnih travnikih in pašnikih, ki pokrivajo večji del, skoraj 60 % KZU. S trajnimi nasadi, predvsem vinogradi in sadovnjaki, je zasajenih 6 % KZU. Struktura KZU se med leti bistveno ne spreminja.
Ekološka obdelava zemljišč, ki je za varovanje okolja najbolj želena, je razširjena približno enako kot v povprečju EU in se povečuje. V letu 2022 je bilo v sistem nadzora vključenih 5 % kmetijskih gospodarstev, ki so obdelovala 11,1 % skupnih KZU, kar je bilo za 3 % več kot v letu prej. Tudi na teh površinah močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme (79 %). To ni usklajeno s povpraševanjem, ki je največje pri ekološko pridelani sveži zelenjavi in sadju ter nemesnih predelanih živilih (KIS in MKGP, 2023a). Možnosti za povečanje ekološke pridelave so še precejšnje, tudi zaradi velikega deleža površin na gorsko višinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer intenzivna konvencionalna pridelava ni mogoča.
10. Intenzivnost kmetovanja
Kmetijska pridelava v Sloveniji ni med intenzivnejšimi, a obtežba zemljišč z živino je višja kot v povprečju EU. Po prvi oceni KIS in MKGP (2023b) je bil skupni obseg leta 2023 tretje leto zapored skromen: za 2 % višji kot v slabem letu 2022 in za okoli desetino nižji od zadnjega petletnega povprečja. Rastlinska pridelava se je povečala za okoli 5 % (letina večine kultur je ostala podpovprečna), v živinoreji pa se je obseg pod vplivom manjše pridelave krme in manjše prireje mleka znižal za okoli 1 %. Primerjava s povprečjem EU pri dveh najpomembnejših poljščinah ne kaže enotne slike – donos pšenice je v Sloveniji običajno nižji, koruze pa višji. Obtežba zemljišč z živino, merjena s številom glav velike živine (GVŽ) na hektar, je zaradi naravnih danosti višja kot v EU, razmeroma nizka pa ostaja povprečna mlečnost krav. Ob takšni strukturi je delež izpustov TGP iz kmetijstva nekoliko višji kot v povprečju EU.
Zmanjševanje porabe mineralnih gnojil in prodaje fitofarmacevtskih sredstev, prisotno v nekaj zadnjih letih, je bilo v letu 2022 (zadnje leto s podatki) pod vplivom razmeroma visokih rasti cen izrazitejše. Mineralnih gnojil z dušikom, fosforjem in kalijem (NPK) se je v tem letu porabilo za 13 % manj, poraba N in P na enoto površine v uporabi pa je blizu povprečja EU. V prodaji fitofarmacevtskih sredstev, ki se je zmanjšala četrto leto zapored, se Slovenija v preračunu na obdelovalno površino uvršča v zgornjo sredino držav EU z znanimi podatki. Raba je močno odvisna od vrste gojenih rastlin, vremenskih razmer ter posledično pojava bolezni in škodljivcev.
11. Intenzivnost poseka lesa
Posek lesa, ki je bil po žledu v letu 2014 zaradi sanacije gozdov še nekaj let razmeroma velik in se je do leta 2021 vrnil približno na raven pred tem, se je v letu 2022 pod vplivom gozdnih požarov in ponovno večje sanitarne sečnje povečal za 12 %. Izredno sušne in nadpovprečno tople razmere so v tem letu povzročile prenamnožitev lesnih škodljivcev in nadpovprečno število gozdnih požarov, med njimi izjemno obsežnega na goriškem Krasu. Posek iz sanitarnih vzrokov se je povečal za tretjino, v tem pa ga je bila okoli polovica zaradi škodljivcev. Zvišal se je tudi posek za nego gozdov, ki je v letih brez posebnosti v veliki večini, za 5 %, a delež se je znižal s 70 % na 65 % skupne sečnje. Celotni posek je pomenil 64 % možne količine po gozdnogospodarskih načrtih, kar je bolje kot leto prej (57 %). Zvišala se je tudi intenzivnost poseka (letni posek v razmerju do letnega prirastka lesa), za 6 o. t., na 52 %. S sanacijo pa se še niso normalizirali ponori ogljika v gozdovih, ki so pred žledom prispevali največ k skupnim ponorom.
Rast proizvodnje okroglega oz. nepredelanega lesa je bila v letu 2022 zaradi nekoliko slabšega izkoristka za 2 o. t. nižja od rasti poseka, ob manjšem uvozu lesa pa se je neto izvoz povečal za tretjino. Proizvodnja lesnih sortimentov, ki je bila v letu 2021 najmanjša po žledu, se je leta 2022 povečala za okoli desetino in bila še vedno za petino večja kot pred žledom. Po žledu se je povečala v večini kategorij, najbolj pri najkakovostnejšem in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejšem lesu. Izvoz okroglega lesa, ki je bil v obdobju obsežne sanacije razmeroma visok in se je šele v letih 2020 in 2021 znižal približno na obseg pred žledom, se je v letu 2022 povečal za 3 %. Ker se je hkrati zmanjšal uvoz lesa, tudi zaradi v energetski krizi sprejete prepovedi izvoza v nekaterih državah izvoznicah, se je precej povečal zunanjetrgovinski presežek. Večina zunanjetrgovinske menjave se opravi z Italijo, Avstrijo in Hrvaško. Razmeroma velik neto izvoz kakovostne surovine pomeni manjšo možnost za doseganje višje dodane vrednosti v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige, ki je v Sloveniji ob veliki gozdnatosti in bogatih lesnih zalogah že sicer razmeroma slabo izkoriščena.
12. Kakovost vodotokov
Slovenski vodotoki so, merjeno z biokemijsko potrebo po kisiku, visoko kakovostni. Čistost vodotokov, ki je bila v začetku prejšnjega desetletja blizu povprečja EU, se je po letu 2005 precej izboljšala in je v primerjavi z državami z znanimi podatki v EU že nekaj let v ospredju. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah, ki v prevelikih odmerkih poslabšujejo kakovost vode, se dolgoročno znižujeta in sta nižji kot v povprečju EU. Manjše onesnaženje, običajno povzročeno z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter s spiranjem kmetijskih površin, je posledica precej boljše in obsežnejše obdelave odpadnih voda ter opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami onesnaževale vodotoke.
Pred izpustom v okolje je prečiščena petina skupne vode, v tem pa komunalne odpadne vode skoraj tri četrtine. V letu 2022 je bilo v Sloveniji, ki je zaradi pestrih naravnih danosti vodnata država z razmeroma visoko razpoložljivostjo sladkovodnih virov na prebivalca, skupno načrpanih 827,5 mio m3 vode, kar je 11 % manj kot leto prej. Večina te vode je bila iz površinskih vodnih virov (za industrijo), le četrtina pa iz podzemnih virov (za javni vodovod in namakanje). V okolje je skupno odteklo 848,2 mio m3 odpadne vode. Delež pred izpustom prečiščene vode se je v obdobju 2015–2022 z 11 % zvišal na 20 %, ob tem pa je večina neprečiščene vode le toplotno onesnažena zaradi rabe v hidroelektrarnah. Med komunalno odpadno vodo iz kanalizacijskih sistemov je bilo v letu 2022 pred izpustom v okolje v čistilnih napravah prečiščenih 72 % vode.
13. Kakovost zunanjega zraka
Kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji precej povezana z onesnaženostjo s trdnimi delci (PM), ta pa predvsem z neustreznim zgorevanjem lesne biomase in nizko prevetrenostjo območij. K skupnim izpustom delcev PM premera do 10 µm prispeva glavnino raba goriv v gospodinjstvih in v storitvenem sektorju (okoli 60 %), onesnaženje z njimi pa je predvsem posledica pretežno neustrezne uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela države (ARSO, 2024b). Kakovost zunanjega zraka (izpostavljenost delcem) se v času med energetsko krizo (2022) ni poslabšala in ostaja na podobni ravni kot v letu 2021, kar lahko pripišemo nekoliko slabšim vremenskim razmeram za razredčevanje izpustov v kurilni sezoni. V Sloveniji okoli 70 % onesnaženosti z delci predstavljajo najfinejši delci PM2,5, ki so zdravju najbolj škodljivi in zaradi katerih vsako leto v Sloveniji prezgodaj umre okoli 1.200 prebivalcev (EEA, 2024). Povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva delcem se v zadnjih letih zaradi zmanjševanja izpustov industrije in pod vplivom toplejših zim znižuje, z uveljavitvijo precej bolj ambicioznih standardov ob sprejetju predloga prenovljene direktive (EK, 2022b) pa bodo potrebni še korenitejši posegi k izboljšanju kakovosti zunanjega zraka, predvsem na področju virov oskrbe z energijo pri ogrevanju.
Problematična ostaja tudi lokalno velika prisotnost prizemnega ozona. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove prekomerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je večji vir izpustov predhodnikov prizemnega ozona. Ti se v zadnjem desetletju zmanjšujejo in so bili v letu 2021 na prebivalca blizu povprečja EU in v prvi tretjini med državami članicami (ARSO, 2024d). Koncentracija ozona v zraku je v Sloveniji pod velikim vplivom čezmejnega prenosa. Močno je odvisna od vetrov iz zahoda in je najvišja na Primorskem, a je visoka tudi na večini drugih merilnih mest, tudi na podeželju in v višjih legah. Meritve prizemnega ozona kažejo preseganje dolgoročno naravnanih ciljnih vrednosti povsod po Sloveniji, večletni niz podatkov pa zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda.
14. Funkcionalno razvrednotena območja
Skupno število funkcionalno razvrednotenih območij (FRO) je bilo v letu 2023 manjše kot pri prejšnjih dveh evidentiranjih, ker se je oživilo nekaj obstoječih in upočasnilo nastajanje novih območij. Po zadnjem evidentiranju konec leta 2023 se je v sedmih letih zmanjšala tudi njihova povprečna velikost, za okoli desetino, s 3,2 ha na 2,9 ha. Opazne so spremembe v stopnji opuščenosti FRO. Povsem opuščenih površin je manj, več pa je pretežno (opuščene od 50 do 90 % površine) in delno opuščenih FRO (opuščene manj kot 50 % površine). Skupaj je delno opuščenih petina FRO, med regijami pa po visokem deležu izstopata zasavska (33 %) in koroška (30 %). To kaže na veliko povpraševanje po prostoru in na postopen proces vzpostavljanja novih dejavnosti, kar je želeno. Vendar pa takšna oživljanja pogosto niso načrtna, zato so celovite trajnostne prostorske rešitve na teh območjih težje uresničljive.
V strukturi lastništva FRO se je okrepil delež v občinski lasti. Lastništvo je eden ključnih dejavnikov oživljanja FRO. Od leta 2017 se je povečalo število FRO v občinski lasti, kar omogoča lažjo revitalizacijo zaradi prijave na razpise in projekte ter lažjega dostopa do različnih virov financiranja (npr. kohezijska sredstva, sredstva NOO, React-EU itn.). V povprečju je desetina FRO v občinski lasti (leta 2017 pa 7 %), največ v pomurski regiji (okoli 30 %, leta 2017 pa 15 %). Tako oživljena območja so večinoma namenjena javni rabi (domovi za starostnike, skupnostni prostor, kulturni domovi, itd).
Med novimi dejavnostmi na oživljenih FRO prevladujejo industrija, obrt in skladiščenje, pogosta je tudi stanovanjska raba. Prva analiza kaže (FF UL, 2024), da je bilo na 55 FRO že zgrajenih in vseljenih okoli 2.400 novih stanovanj, na 20 poteka gradnja okoli 1.700 stanovanj, na vsaj 76 pa je načrtovana gradnja še okoli 5.000 stanovanj. V tem izrazito izstopa osrednjeslovenska regija (29 lokacij), sledita savinjska (7) in obalno-kraška regija (6). Vzpostavljanje območij za bivanje na FRO pa ni nujno najoptimalnejše, ker pogosto sledi zgolj tržnemu povpraševanju.
1. Zaupanje v institucije
Po zmanjšanju med epidemijo se je zaupanje v večino domačih institucij v letu 2022 povečalo, a že leta 2023 ponovno zmanjšalo in ostalo oddaljeno od cilja SRS. Največje in nad povprečjem EU je bilo leta 2006, a se je od takrat močno zmanjšalo. Zaupanje v večino institucij je bilo najmanjše ob koncu gospodarsko-finančne krize, v obdobju 2013–2019 pa se je povečalo, vendar ostalo pod povprečjem EU. Med epidemijo, ki je vplivala na spremembe v gospodarstvu in na življenje ljudi, je bilo zaupanje v ključne institucije države znova manjše (UMAR, 2021b, 2022d). Poleti 2022 je bilo zaupanje v parlament in vlado največje po letu 2008, večje je bilo tudi zaupanje v politične stranke, kar lahko povežemo s političnimi spremembami. Leta 2023 se je zaupanje v institucije države močno zmanjšalo, na kar je vplivalo povečanje nezadovoljstva anketiranih z razvojem stvari v Sloveniji, prav tako jih večina v naslednjih 12 mesecih ni pričakovala izboljšanja splošne situacije v državi, skoraj polovica pa je pričakovala poslabšanje gospodarskega položaja. Zaupanje v parlament in politične stranke je bilo med najmanjšimi v EU, zaupanje v vlado pa najmanjše med državami EU. Povečalo se je zaupanje v lokalne oblasti, ki ostaja institucija z največ zaupanja. Najmanj prebivalstvo zaupa političnim strankam.
Zaupanje v EU in večino njenih institucij se od leta 2021 zmanjšuje. Največje je bilo leta 2006, najmanjše pa leta 2015. Po povečevanju v obdobju 2015–2021 se je v zadnjih dveh letih ponovno zmanjšalo. Konec leta 2023 je v EU zaupalo 38 % vprašanih, kar je manj kot leta 2022 in manj od povprečja EU. V primerjavi s predhodnim letom se je močno zmanjšalo tudi zaupanje v evropske institucije, ki je v Sloveniji manjše kot v povprečju EU. V Evropski parlament je zaupalo 37 % vprašanih, v Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko pa 36 %.
2. Izvršna zmogljivost
Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, se v Sloveniji izboljšuje, a ostaja nižja kot v povprečju EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. Po letu 2017 sta se vrednost indeksa in uvrstitev med državami EU izboljšali, kljub temu pa Slovenija zaostaja za povprečjem EU pri večini komponent indeksa. Med epidemijo covida-19 se je vrednost indeksa izboljšala, a se je uvrstitev Slovenije poslabšala za eno mesto (na 19. mesto med državami EU). Slovenija še naprej zaostaja za ciljem SRS, razkorak pa se postopno, a počasi, zmanjšuje.
Nizka ocena izvršne zmogljivosti nakazuje relativno nizko učinkovitost delovanja institucij države in vlade. V raziskavi SGI (Bertelsmann, 2022) so bile največje slabosti zaznane predvsem pri učinkovitem strateškem planiranju in organizacijskih reformah, kjer je bil v zadnjih letih narejen omejen napredek, npr. v ustanovitvi ekspertnih posvetovalnih skupin. Med epidemijo covida-19 se je izboljšala ocena prilagodljivosti na novonastale razmere in izvajanje ukrepov, zlasti financiranja, a so te ocene še naprej precej nižje kot v povprečju EU. Močno pa se je poslabšala ocena vladne komunikacije sprejetih politik, kar je bilo deloma povezano z nezadovoljstvom v zvezi s sprejemanjem zajezitvenih ukrepov med epidemijo. V primerjavi z drugimi državami Slovenija zaostaja tudi v pripravi celovite analize učinkov predpisov (RIA – regulatory impact assessment) na javne finance, gospodarstvo, okolje in celotno družbo.
3. Indeks vladavine prava
Uvrstitev Slovenije na lestvici indeksa vladavine prava se je v zadnjem letu nekoliko izboljšala, a se še vedno uvršča v drugo polovico držav EU. Vladavina prava (angl. rule of law) izpostavlja načelo pravne enakosti in poudarja nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Z uvrstitvijo v drugo polovico držav EU, ki se v daljšem obdobju (2012–2023) ni opazneje izboljšala, Slovenija zaostaja za ciljem SRS. Podobno kot v predhodnih letih se najvišje uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam. Na tem področju so se v zadnjih desetih letih tudi najbolj izboljšale povprečne vrednosti kazalnikov. Blizu povprečja EU je še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so pravica do življenja in varnosti, pravica do dela ter upoštevanje zakonov in pravic obtoženca) in civilnega pravosodnega sistema (odsotnost diskriminacije v sodnih postopkih, cenovna sprejemljivost postopkov in možnost alternativnega reševanja sporov). Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo nizke vrednosti kazalnikov na področju kazenskega pravosodnega sistema (npr. učinkovitost delovanja preiskovalnih organov, vladni vpliv na sodne odločitve, trajanje postopkov), odgovornosti in pristojnosti vladne politike (npr. kazalnik glede odgovornosti in sankcioniranja državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih, delovanje vlade v skladu z zakonodajo in sodstvom) in odsotnosti korupcije (npr. v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti). Po Eurobarometru (2021) so vprašani v Sloveniji slabše kot v povprečju EU seznanjeni z vladavino prava v državi, velik pa je tudi delež vprašanih, ki menijo, da osnovne vrednote EU, kot so človekove pravice, vladavina prava in demokracija, niso dovolj varovane (Slovenija: 62 %; EU: 32 %).
4. Predvideni čas reševanja civilnih in pravdnih gospodarskih zadev
Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se je po rasti v letu 2020 ob zadnjem merjenju ponovno skrajšal, a ostaja precej oddaljen od cilja SRS. Slovenija je v obdobju 2008–2019 zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev na prvi stopnji za skoraj 40 %, k temu pa je pomembno prispeval projekt odprave sodnih zaostankov in druge strukturne reforme (npr. insolvenčna zakonodaja). V prvem letu epidemije se je zaradi omejitvenih ukrepov ta čas ponovno opazno podaljšal, ob zadnjem merjenju (leto 2021) pa skrajšal, a ostaja precej višji kot v letih pred epidemijo. Razkorak do povprečja EU se je od epidemije še nekoliko povečal. Predvideni čas trajanja zadev na drugi in tretji stopnji ostaja med najkrajšimi v EU.
Povprečni dejanski čas reševanja vseh zadev se je skrajšal, pri pomembnejših zadevah pa nekoliko podaljšal. Zaradi različnih podatkov in metodologije se predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov. Povprečni čas reševanja vseh zadev se je v zadnjih letih opazno skrajšal in je leta 2023 znašal manj kot en mesec. Do leta 2016 se je hitro skrajševal tudi čas reševanja pomembnejših zadev zaradi manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč. V zadnjih štirih letih pa se je čas reševanja pomembnejših zadev še celo nekoliko podaljšal, kar je bilo tudi posledica novih pristojnosti, ki so jih spremembe zakonodaje naložile sodiščem. Kljub temu so sodišča uspešno obvladovala pripad, saj so v večini let rešila več primerov, kot pa so prejela novih (izjema je le leto 2020, ko so sodišča delovala omejeno zaradi epidemije covida-19).
5. Indeks zaznave korupcije
Zaznava korupcije v Sloveniji ostaja visoka in se je od leta 2021 še povečala. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI), ki ga pripravlja Transparency International (2024), temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Za učinkovito kaznovanje korupcijskih kaznivih dejanj in zagotavljanje nadzora so ključni neodvisnost, ustrezno financiranje in preglednost pravosodnih sistemov. Na svetovni ravni se Slovenija po zaznavi korupcije uvršča na 42. mesto, med državami EU pa na 17. mesto. V obdobju po letu 2012 ni napredovala, njena uvrstitev pa se je po letu 2020, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19, še celo nekoliko poslabšala, v primerjavi s povprečjem EU pa je še povečala zaostanek. Ob zadnjih dveh merjenjih je bila vrednost indeksa najnižja od začetka merjenja v letu 2005, na ravni EU pa je kar deset držav, ki so imele ob zadnjem merjenju nižjo vrednost indeksa kot leta 2005. Slovenija je med državami EU (Ciper, Madžarska, Španija in Malta), kjer se je od leta 2012 zaznava korupcije najbolj povečala, ob tem pa se uvršča bolje od večine držav, ki so k EU pristopile po letu 2003. Po Eurobarometru (2023b, 2023d) v Sloveniji 83 % (EU 70 %) vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, vendar jih hkrati tudi velika večina z njo ni imela izkušenj (93 %, EU 94 %). Več kot polovica vprašanih tudi meni, da se je korupcija v Sloveniji v zadnjih treh letih še povečala in je posledica pretesne povezanosti med gospodarstvom in politiko. Visoka zaznava korupcije je povezana tudi z mnenjem, da odmevni in veliki primeri korupcije, zlasti povezani s podkupovanjem, niso oz. niso bili ustrezno sankcionirani, hkrati pa vprašani poudarjajo, da prijavitelji koruptivnih dejanj niso dovolj zaščiteni oz. da bi bil trud ob prijavi zaman. Vprašani glede korupcije najbolj zaupajo policiji, KPK in varuhu človekovih pravic.
6. Svetovni indeks miru
Po svetovnem indeksu miru se je Slovenija tudi v letu 2023 uvrstila med najmirnejše države sveta in tako ostala v okviru cilja SRS za leto 2030. Slovenija je bila v zadnjem desetletju v svetovnem merilu ena najmirnejših držav. Leta 2023 se je uvrstila na 8. mesto med 163 državami sveta in na 5. mesto med državami EU, svojo uvrstitev pa je v primerjavi s predhodnim letom nekoliko poslabšala. Med deset najboljših držav sveta se je znova uvrstila na področju militarizacije (5. mesto) ter družbene varnosti in zaščite (8. mesto), nižje pa se je uvrstila na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (41. mesto). K temu sta prispevali še vedno nekoliko slabši oceni odnosov s sosednjimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. V zadnjih desetih letih ima nekoliko slabšo oceno tudi pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev. Kljub temu so ti kazalniki v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ocenjeni, nakazujejo pa posamezne pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na oceno miru v državi. Po svetovnem indeksu miru je Evropa tudi v letu 2023 ostala najmirnejša regija na svetu, saj je bilo med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta kar sedem evropskih (od tega pet članic EU). Bližnji vzhod in Severna Afrika (MENA) sta bila najbolj nemirna regija na svetu. Islandija je še naprej najmirnejša država sveta, Afganistan pa najmanj. Od leta 2014 povprečna raven miru v državah upada, vrzel med najbolj in najmanj mirnimi državami se povečuje. Na to vplivajo številni dejavniki, v zadnjem obdobju tudi pandemija covida-19 (politični in družbeni nemiri) ter vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Poleg Evrope in njene soseščine se konflikti stopnjujejo tudi v drugih regijah, število smrtnih žrtev zaradi konfliktov se povečuje, v številnih državah pa se povečuje politična nestabilnost (IEP, 2023a).
7. Delež oseb, ki so poročale o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju
Delež oseb v Sloveniji, ki so poročale, da imajo v svojem bivalnem okolju težave s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem, je bil leta 2023 najmanjši doslej in je v okviru cilja SRS. Znašal je 6,8 %, vseskozi je bil tudi pod povprečjem EU. Na pojav kriminalitete največkrat vplivajo socialnoekonomski dejavniki, pa tudi družbena klima, bolj je prisoten v urbanih okoljih. V večini regij se je v letu 2023 zmanjšal delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom v svojem bivalnem okolju, najmanjši je bil v primorsko-notranjski regiji (SURS, 2024b). Jugovzhodna Slovenija je še naprej izstopala z največjim deležem, ki je za okoli 70 % presegal slovensko povprečje, a se zmanjšuje že od leta 2019, ko je bil največji doslej. Slovensko povprečje so leta 2023 presegale še obalno-kraška, osrednjeslovenska in posavska regija, na slovenskem povprečju pa je bila pomurska regija. V primerjavi z letom 2020 se je delež najbolj zmanjšal v primorsko-notranjski in posavski regiji. Osrednjeslovenska regija ima območja, ki so najbolj urbanizirana v Sloveniji, s tem pa so možnosti za pojav kriminala večje. Pomembni dejavniki, ki prispevajo k zmanjševanju kriminalitete, so boljša kakovost življenja družin v skupnosti (preprečevanje in zmanjševanje revščine in socialne izključenosti), kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v šolah ter širša organiziranost družbenega življenja in nadzora v lokalni skupnosti (Meško in Sotlar, 2012).
Slovenija je varna država, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja. Rezultati Evropske družboslovne raziskave kažejo, da se je v obdobju 2010–2020 delež anketiranih, ki so imeli osebno izkušnjo z vlomi ali fizičnim napadom, gibal od 9 do 11 % in je bil po podatkih za leto 2020 (10 %) nekoliko manjši od povprečja EU-19 (11 %). Leta 2023 je o njej poročalo 8 % anketiranih, kar je najmanj doslej (CJMMK, 2024). Poleg neposrednih izkušenj s kriminaliteto na kakovost življenja ljudi vpliva tudi občutek ogroženosti v njihovem življenjskem okolju, ki je bil v Sloveniji vseskozi manj pogost kot v povprečju držav, ki so vključene v raziskavo. Po podatkih za leto 2020 se je 94 % (EU-19: 76 %) vprašanih počutilo varne, kadar so zvečer sami hodili po svoji soseski, leta 2023 pa 95 %, kar je največ doslej.
8. Izdatki za uradno razvojno pomoč
Izdatki za uradno razvojno pomoč so se v letu 2022 močno povečali, a so še nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je podpora razvitih držav trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je za razvojno pomoč namenila 159,66 milijona evrov oziroma 63 % več kot leto prej, s čimer je precej povečala delež bruto nacionalnega dohodka (BND), namenjenega za to področje, ki pa je močno pod povprečjem EU. Uradni izdatki (0,29 % BND) pa so se precej približali mednarodno sprejetim zavezam, v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030.
Na povečanje in strukturo sredstev uradne razvojne pomoči je v letu 2022 pomembno vplivala vojna v Ukrajini. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči. V letih 2020 in 2021 je na obseg sredstev pomoči zelo vplivala pandemija covida-19. Precej se je povečal obseg sredstev za dvostransko humanitarno pomoč, v letu 2021 pa so se izrazito povečala tudi sredstva, namenjena pomoči projektne narave (donacija cepiv za covid-19). V letu 2022 se je zaradi zmanjšanja povpraševanja po donacijah cepiv zmanjšala pomoč projektne narave, znova so bila manjša sredstva za ozaveščanje o pomenu mednarodnega razvojnega sodelovanja. Več kot podvojila pa se je vrednost razpoložljive dvostranske pomoči (na 79,2 mio EUR), saj so se zaradi vojne v Ukrajini izrazito povečala sredstva za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji (za 1.115 % na 23,9 mio EUR, kar predstavlja 30 % razpoložljive dvostranske pomoči). Velik delež dvostranske pomoči je bil namenjen tudi odpisu dolga nekaterim afriškim državam (26 %) in oprostitvam šolnin in štipendij (20 %), za katere je Slovenija v zadnjih letih namenjala največ sredstev. Precej se je povečal tudi obseg sredstev za humanitarno pomoč, največji delež je bil namenjen nujni pomoči. V letu 2022 je Slovenija največ razpoložljive dvostranske pomoči (32 %) namenila državam v razvoju (geografsko nerazporejeno), zlasti za oskrbo beguncev in migrantov iz Ukrajine. Sledijo države podsaharske Afrike (29 %) in države Zahodnega Balkana (24 %), ki so v preteklih letih prejele največ te pomoči. Že peto leto zapored se je povečal tudi obseg večstranske pomoči, kjer je največ (86 %) pomoči, namenjene razvojnemu sodelovanju v okviru EU, a je na povečanje obsega sredstev za uradno razvojno pomoč v letu 2022 pomembneje vplivala rast dvostranske razvojne pomoči, predvsem zaradi povečanja sredstev za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji (MZEZ, 2023c).